Papež Frančišek: Jezus nam pravi: »Žejen sem« ter nas prosi, da mu damo piti
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Jezus in učenci so se ustavili blizu nekega vodnjaka v Samariji. Prišla je žena in Jezus ji je rekel: »Daj mi piti« (v. 8). Rad bi se ustavil pri tem stavku: »Daj mi piti«.
Prizor nam predstavi Jezusa žejnega in utrujenega, ki se je znašel, ko je najbolj vroče, opoldne, pri vodnjaku Samarijanke in kot berač prosi za okrepčilo. Gre na podobo Božjega ponižanja. Bog se poniža v Jezusu Kristusu zaradi odrešenja, pride med nas. Gre za Božje ponižanje v Jezusu, v katerem je Bog postal eden izmed nas: žejen kot mi, trpi kot mi vročino. Ko zremo ta prizor lahko vsakdo od nas reče: Gospod, Učitelj me prosi, da mu dam piti. Žejen je kot jaz? Ima mojo žejo? Res si mi blizu, Gospod! Vezan si na mojo revščino…, ne morem verjeti…, dvignil si me z dna, z najglobljega dna, kjer me nihče ne doseže in ti si prišel k meni v dno, in si me vzel od tam, ker si imel in imaš žejo po meni (P. MAZZOLARI, Samarijanka, Bologna 2022, 55-56). Jezusova žeja, ni samo fizična žeja, ker izraža tudi najglobje suhote našega življenja, še zlasti pa žejo po naši ljubezni. Gre za večjo žejo, kot je beračeva, žeja ga željnost po naši ljubezni. To se bo pojavilo na višku trpljenja, na križu. Tam bo, preden bo umrl, Jezus rekel: »Žejen sem« (Jn 19,28). Ta žeja po ljubezni ga je pripeljala, da se je spustil, ponižal v takem ponižanju, da je eden od nas.
Toda Gospod, ki prosi, da mu damo piti, je On, ki da piti. Med srečanjem s Samarijanko govori o živi vodi Svetega Duha in s križa razlije iz svoje prebodene strani kri in vodo (prim. Jn 19,34). Jezus, ki ga žeja po ljubezni, nas odžeja z ljubeznijo. Z nami počne enako kot s Samarijanko. Pride nam naproti med našim vsakdanom, z nami deli našo žejo, nam obljubi živo vodo, ki v nas povzroči, da v nas privre večno življenje (prim. Jn 4,14).
»Daj mi piti«. Je pa še drugi vidik. Te besede niso samo Jezusova prošnja Samarijanki, ampak poziv, včasih nem, ki se vsak dan dviga do nas in nas prosi, da poskrbimo glede žeje drugih. Poskrbeti glede žeje drugih. »Daj mi piti«, nam pravijo tisti, tako doma v družini, kot na delovnem mestu, po drugih krajih, ki jih obiskujemo, ki imajo žejo po bližini, pozornosti, poslušanju. To nam reče tudi tisti, ki ga žeja po Božji Besedi in ima potrebo, da v Cerkvi najde oazo, kjer se bo odžejal. »Daj mi piti«, je poziv naše družbe, v kateri naglica, tek za potrošnjo in še zlasti brezbrižnost, ta kultura brezbrižnosti, povzročajo notranjo suhoto in praznino. In ne pozabimo tudi tega, da je »Daj mi piti«, krik tolikih naših bratov in sester, ki jim primanjkuje vode za življenje, medtem ko se nadaljuje onesnaževanje in iznakaženje našega skupnega doma. Zato tudi njega, ki je onemogel in ožgan, »žeja.
Pred temi izzivi današnji evangelij ponuja vsakemu od nas živo vodo, ki bo lahko postala vir poživitve za druge. In tako, kot Samarijanka, ki je pustila svoj vrč ob vodnjaku in šla klicati ljudi iz vasi (prim. v. 28), tudi mi ne bomo več mislili na to, kako si potešiti žejo, tudi našo ljubezensko žejo, intelektualno in kulturno žejo, ampak bomo z veseljem, da smo srečali Gospoda, lahko odžejali druge, dali smisel življenju drugim, ne kot gospodarji, ampak kot služabniki te Božje Besede, ki nas je odžejala, ki nas nenehno odžeja. Lahko bomo razumeli njihovo žejo in z njimi podelili ljubezen, ki nam jo je On podaril. Na misel mi prihaja, da zastavim tole vprašanje tako sebi kot vam: Smo sposobni razumeti žejo drugih? Žejo ljudi, žejo mnogih v moji družini, v moji četrti? Lahko bomo razumeli njihovo žejo in z njimi podelili ljubezen, ki nam jo je On podaril? Danes se lahko vprašamo: me žeja po Bogu, se hočem zavedati, da potrebujem njegovo ljubezen kot vodo za življenje? In še: mene, ki sem odžejan, me skrbi za žejo drugih, za duhovno žejo, za fizično žejo.
Naj Marija prosi za nas in nas podpira na naši poti.
