Papež: Zastonjsko sprejemanje bistveno za ustvarjanje odprtega sveta

Andreja Červek – Vatikan

Sprejemanje je ena od potez, ki so značilne za »odprti svet«, je dejal sveti oče in spomnil, da je tej temi posveti tretje poglavje okrožnice Fratelli tutti. »Okrožnica je poziv k načrtovanju in ustvarjanju odprtega sveta«, k čemur prispevamo tudi z organiziranjem izobraževalnih srečanj. Da bi lahko ustvarili sprejemanje, je treba prav tako razmišljati o njem in poglobiti različne vidike, kot so antropološki, etični, verski in zgodovinski. »Vaša ”katedra” ni nek aseptični laboratorij, v katerem se pripravljajo abstraktne formule, ampak je trenutek razmišljanja, ki je neločljiv od dela na terenu. Medtem ko poslušate in se izobražujete, so pred vami konkretni obrazi, zgodbe in problemi, ki jih podelite s predavatelji in v skupinah, kar je zelo pomembno,« je dejal papež.

Sprejemanje je izraz ljubezni

V nadaljevanju govora je v ospredje postavil dve točki iz okrožnice Fratelli tutti, in sicer 95 in 141. Prva se nahaja v podpoglavju z naslovom Ljubezen, ki se odpira: »Ljubezen nas usmerja k univerzalnemu občestvu. Nihče ne dozori niti ne doseže lastne polnosti, ločen od drugih. ljubezen po svoji lastni dinamiki zahteva naraščajočo odprtost, večjo pripravljenost na sprejemanje drugih, nikoli končano dogodivščino, ki vsa obrobja usmeri k polnemu občutku medsebojne pripadnosti. Jezus nam je rekel: “vi vsi pa ste bratje“ (Mt 23,8).«

»Sprejemanje je izraz ljubezni, izraz dinamizma odprtosti, ki nas spodbuja, da pozornost usmerimo na drugega in iščemo najboljše za njegovo življenje, in ki je v svoji čistosti Božja ljubezen. Bolj je družba prežeta s tem odnosom odprtosti in sprejemanja, bolj postane sposobna vključiti vse svoje člane, tudi tiste, ki so iz različnih razlogov “eksistencialni tujci“ ali “skriti izgnanci“, kot so včasih na primer invalidi ali starejši ljudje.«

Zastonjsko sprejemanje

Papež je navedel še 141. točko okrožnice Fratelli tutti: »Pravo vrednost različnih držav merimo po tej sposobnosti, da ne mislijo samo kot država, temveč tudi kot človeška družina. To se kaže zlasti v kritičnih obdobjih. Zaprti nacionalizmi vsekakor dokazujejo to nesposobnost zastonjskega ravnanja. Zmotno mislijo, da se lahko razvijajo na pogorišču drugih in da bodo z zapiranjem pred drugimi bolj zaščiteni. Na priseljenca gledajo kot na nasilneža, ki ničesar ne prinaša. To vodi k naivnemu mišljenju, da so reveži nevarni ali nekoristni, močni pa da so velikodušni dobrotniki. Prihodnost ima lahko samo socialna in politična kultura, ki razume pomen zastonjskega sprejemanja.«

Gre za četrto poglavje z naslovom »Srce, odprto za ves svet«, v katerem je govor o »zastonjskosti, ki sprejema«. »Vidik zastonjskosti je bistven za zagotavljanje bratstva in socialnega prijateljstva,« je izpostavil papež. »Zastonjsko sprejemanje. Pogosto govorimo o prispevku, ki ga migranti dajejo ali lahko dajo k družbi, ki jih sprejme. To je res in je pomembno. A temeljni kriterij ni koristnost osebe, ampak njena vrednost sama po sebi. Drugi je vreden, da je sprejet ne zaradi tega, kar ima ali kar lahko da, temveč zaradi tega, kar je.«