Papež Frančišek: Jezus ni dober računovodja, ne, vedno je v neravnovesju ljubezni
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Za nas je normalno ljubiti tiste, ki nas imajo radi in biti prijatelji tistih, ki so naši prijatelji. In vendar nas Jezus izziva, rekoč: »Če delate na ta način, kaj delate posebnega?« Poglejte, to je točka, na katero bi rad pritegnil vašo pozornost.
Nekaj posebnega je to, kar je onkraj meja navadnega, kar prerašča običajno prakso in normalno preračunljivost, ki jo narekuje previdnost. Na splošno pa mi nasprotno skušamo imeti vse v dokaj dobrem redu in pod nadzorom na način, ki odgovarja našim pričakovanjem, da je nam po meri. V strahu, da nam ne bi bilo povrnjeno ali da bi se preveč izpostavljali in potem ostali razočarani, raje imamo radi tistega, ki nas ima rad, delamo dobro tistemu, ki je z nami dober, smo velikodušni do tistega, ki nam lahko povrne uslugo. Tistemu, ki grdo ravna z nami, odgovorimo na isti način. Tako smo z vsemi v ravnovesju. Toda Gospod nas opominja, da to ni dovolj! Mi bi rekli, to ni krščansko. Če ostajamo pri običajnem, pri ravnovesju med dajanjem in prejemanjem, se stvari ne bodo spremenile. Če bi Bog moral slediti tej logiki, za nas ne bi bilo upanja na zveličanje! Na našo srečo pa je Božja ljubezen vedno »nekaj posebnega«, saj gre onkraj običajnih meril, s katerimi ljudje živimo naše odnose.
Jezusove besede nas torej izzivajo. Medtem ko mi skušamo ostati znotraj običajnega pri razmišljanju o koristih, On od nas zahteva, da se odpremo za posebnost zastonjske ljubezni. Medtem ko mi skušamo izravnati račune, nas Kristus spodbuja, da živimo neravnovesje ljubezni. Jezus ni dober računovodja, ne, vedno je v neravnovesju ljubezni. Naj nas to ne čudi. Če Bog ne bi bil neuravnotežen, mi ne bi bili nikoli zveličani, neravnovesje križa nas je rešilo. Jezus nas ne bi prišel iskat, medtem ko smo bili izgubljeni in daleč, ne bi nas ljubil vse do konca, ne bi objel za nas križa, saj tega vsega si ne moremo zaslužiti in v zameno mu ne moremo dati nič. Kakor piše apostol Pavel: »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7-8). Poglejte, Bog nas ljubi, ko smo grešniki in ne zato, ker smo dobri ali smo mu sposobni kaj povrniti. Bratje in sestre, ljubezen Boga je vedno presežna, vedno onkraj preračunljivega ravnanja, vedno nesorazmerna. Danes zahteva tudi od nas, da živimo na ta način, kajti le tako bomo o njem resnično pričevali.
Bratje in sestre, Gospod nam predlaga, da pridemo ven iz logike osebne koristi in da ne merimo ljubezni na tehnici, kar nam znese in kar nam koristi. Vabi nas, da na zlo ne odgovorimo z zlom, da smo drzni v dobrem, da tvegamo v darovanju, če tudi v zameno prejmemo malo ali nič. Kajti to je ta ljubezen, ki počasi spreminja spore, skrajša razdalje, prerašča sovražnost in ozdravlja rane sovraštva. Torej, vprašamo se lahko: jaz, vsakdo od nas, jaz, v svojem življenju sledim logiki osebne koristi ali zastonjskosti, kot Bog, ki sledi tej zastonjskosti? Neobičajna Jezusova ljubezen ni lahka, je pa mogoča, kajti On sam nam pomaga tako, da nam daje svojega Duha, svojo brezmejno ljubezen.
Molimo k Mariji, ki je z odgovorom Bogu s svojim brezpogojnim »da« dovolila njemu, da je iz nje napravil mojstrovino svoje milosti.
