Papež Frančišek je vsem zastavil vprašanje: sem oseba, ki deli ali pa oseba, ki podeljuje
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Med tem obredom so se ljudje kesali in si začeli prizadevati za spreobrnjenje. Bogoslužna pesem pravi, da so ljudje se šli krstiti »z razgaljeno dušo in bosih nog«, z odprto dušo, ne da bi kaj prikrivali, to je s ponižnostjo in iskrenim srcem. Toda, ko vidimo Jezusa, ki se je pomešal med grešnike, obstanemo začudeni in se sprašujemo: zakaj je napravil to odločitev On, sveti od Boga, Božji Sin brez greha, zakaj je sprejel to odločitev? Odgovor najdemo v besedah, ki jih je Jezus namenil Janezu: »Pusti zdaj; kajti spodobi se tako, da izpolniva vso pravičnost« (v.15). Izpolniti vso pravičnost, kaj to pomeni?
S tem, da se je dal krstiti, nam Jezus razodeva Božjo pravičnost, ki jo je on prišel prinesti na svet. Mi imamo večkrat skrčeno idejo o pravičnosti in mislimo, da to pomeni, da tisti, ki pogreši plača in tisti, ki pogreši, zadosti za storjeno krivico. Toda Božja pravičnost, kakor nas uči Sveto pismo, je precej večja, saj nima za cilj obsodbo krivega, temveč njegovo zveličanje ter njegovo prerojenje. S tem ga napravi pravičnega. Gre za pravičnost, ki izhaja iz ljubezni, iz tiste notranjosti sočutja in usmiljenja, ki je srce Boga samega. Oče je pretresen, ko nas pritiska zlo in padamo pod težo naših grehov in naše krhkosti. Božja pravičnost torej ne želi deliti kazni, ampak kakor je zatrdil apostol Pavel, hoče napraviti pravične svoje otroke tako (prim. Rim 3,22-31), da nas osvobodi iz zank zla, nas ozdravi in dvigne. Gospod ni takšen, da bi nas kaznoval, ampak je s stegnjeno roko, da bi nas dvignil.
Sedaj razumemo, da nam na obali Jordana Jezus razkriva smisel svojega poslanstva. Prišel je, da izpolni božansko pravičnost, pri kateri gre za reševanje grešnikov; prišel je, da sprejme na lastna ramena greh sveta in se spusti v vode brezna, vode smrti, da nas tako reši in ne pusti, da utonemo. On nam danes kaže, da je resnična Božja pravičnost usmiljenje, ki rešuje. Ne bojmo se misliti, da je Bog usmiljenje. Bog je usmiljenje, ker je njegova pravičnost ravno usmiljenje, ki rešuje. Njegova pravičnost je ljubezen, s katero si z nami deli našo človeško pogojenost, nam postane bližnji, solidaren z našo bolečino, vstopajoč v naše temine, da nas pripelje k luči.
Benedikt XVI. je zatrdil, da nas je« Bog hotel rešiti tako, da je on sam šel do brezna smrti, da bi vsak človek, tudi tisti, ki je padel tako globoko, da ne vidi več nebo, lahko našel Božjo roko, katero bi zagrabil, da se dvigne iz temin ter ponovno zagleda luč, za katero je bil narejen« (Homilija, 13. januar 2008).
Bratje in sestre, strah nas je razmišljati o tako usmiljeni pravičnosti. Pojdimo naprej. Bog je usmiljenje. Usmiljenje je njegova pravičnost. Pustimo se mu prijeti za roko. Tudi mi smo kot Jezusovi učenci poklicani na takšen način izvajati pravičnost tako v odnosih z drugimi, v Cerkvi, v družbi. Nikakor ne s trdoto tistega, ki sodi in obsoja osebe tako, da jih deli na dobre in hudobne, temveč z usmiljenjem, ki sprejema tako, da podeljuje s sestrami in brati njihove rane, da bi jih dvignil. Takole želim reči: ne deliti ampak podeliti. Ne deliti ampak podeliti. Storimo kot Jezus, podeljujmo, nosimo bremena drug drugega, namesto govoričenja in uničevanja. S sočutjem glejmo drug na drugega in si medsebojno pomagajmo. Vprašajmo se: sem oseba, ki deli ali pa oseba, ki podeljuje? Malo pomislimo na to: sem učenec Jezusove ljubezni ali pa učenec govoričenja, ki ločuje, ločuje. Govoričenje je smrtonosno orožje, ki ubija, ubija ljubezen, ubija družbo, ubija bratstvo. Vprašajmo se: sem oseba, ki deli ali pa oseba, ki podeljuje?
Sedaj pa molimo k Mariji, ki je rodila Jezusa, da se je potopil v našo krhkost, da bi imeli življenje.
