Papež na 1. adventno nedeljo: Bratje in sestre ostanimo čuječi, čakajoč, da pride Gospod
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Vaš Gospod bo prišel. To je temelj našega upanja, je to, kar nas podpira tudi v najtežjih in najbolj bolečih trenutkih našega življenja: Bog pride. Bog je blizu in pride. Tega nikoli ne pozabimo! Gospod vedno pride, nas obišče, postane bližnji in se bo vrnil ob koncu časov, da nas bo zbral v svoj objem. Ob tej besedi se vprašajmo: Kako pride Gospod? In kako ga prepoznati ter sprejeti? Na kratko se zaustavimo pri teh dveh vprašanjih.
Prvo vprašanje je: kako pride Gospod? Večkrat smo slišali reči, da je Gospod navzoč na naši poti, nas spremlja in nam govori. Morda pa zaradi raztresenosti mnogih stvari to ostane za nas samo teoretično, vemo, da Gospod pride, a tega ne živimo, ali pa si predstavljamo, da Gospod prihaja na zgovoren način, morda s kakšnim čudežnim znamenjem. Kaj so počeli v Noetovih časih? On je namreč rekel: »kakor v Noetovih časih«. Preprosto normalne in vsakdanje stvari življenja: jedli in pili so, se ženili in se možile« (v. 38). Vzemimo v obzir, da se Bog skriva v našem življenju, vedno je in je skrit v najbolj običajnih in vsakdanjih situacijah našega življenja. Ne pride preko nenavadnih dogodkov, temveč v vsakodnevnih stvareh. Gospod pride v vsakodnevne stvari, kajti On je tam in se razodeva v vsakdanjih stvareh. On je tam, v našem vsakodnevnem delu, v naključnem srečanju, v obličju osebe, ki potrebuje pomoč, tudi ko se soočamo z dnevi, ki so sivi in monotoni, ravno tam je Gospod, ki nas kliče, nam govori in navdihuje naša dejanja.
Pa vendar je še drugo vprašanje: kako prepoznati in sprejeti Gospoda? Biti moramo budni, pozorni, čuječi. Jezus nas opominja o nevarnosti, da ga ne bomo opazili in ne bomo pripravljeni za njegov prihod. Večkrat sem spomnil, kar pravi sv. Avguštin: »Bojim se Gospodovega mimohoda« (Serm. 88,14.13), kar pomeni, bojim se, da bo On šel mimo in jaz ga ne bom prepoznal! Dejansko o tistih osebah iz Noetovih časov Jezus pravi, da so jedle ter pile »in niso opazile, dokler ni prišel potop in vse odnesel« (prim. v. 39). Bodimo pozorni na to, da niso nič opazile. Njene stvari so jih toliko prevzele in niso opazile, da prihaja povodenj. Jezus namreč pravi, da ko bo On prišel bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen (v. 40). V čem je razlika? V kakšnem smislu? Preprosto, eden je bil čuječ, čakal je, sposoben opaziti Božjo navzočnost v vsakdanjem življenju, drugi pa je bil raztresen, lahkotno je živel, kot da ni nič in ni nič opazil.
Dragi bratje in sestre, med tem adventnim časom pustimo, da nas strese iz otrplosti in se zbudimo iz spanja! Poskušajmo se vprašati: se zavedam tega, kar živim, sem pozoren, sem čuječ? Skušam prepoznati Božjo navzočnost v vsakdanjih situacijah, ali pa sem raztresen ali pa me kdaj premagajo stvari? Če danes ne opazimo njegovega prihoda, bomo nepripravljeni, ko bo prišel ob koncu časov. Zato bratje in sestre ostanimo čuječi, čakajoč, da pride Gospod, čakajoč, da se Gospod približa, kajti On je, zato ga pozorno čakajmo.
Sveta Devica, Žena pričakovanja, ki je znala razbrati Božji mimohod v svojem preprostem in skritem življenju v Nazaretu in ga je sprejela v svoje telo, naj nam pomaga na tej poti biti pozorni v čakanju Gospoda, ki je med nami in gre mimo.
