Išči

Papež Frančišek vodi vsako nedeljo in praznik opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Papež Frančišek vodi vsako nedeljo in praznik opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. 

Papež Frančišek: Jezus gleda naše »grde stvari« zato, da bi jih ozdravil

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v evangeliju (prim. Mr 5,21-43) Jezus naleti na dve naši najbolj dramatični situaciji, ki sta smrt in bolezen.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 13. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Iz njiju reši dve osebi: deklico, ki je umrla ravno med tem, ko je oče šel prosit Jezusa za pomoč; in ženo, ki je veliko let krvavela. Jezus pusti, da se ga dotakne naša bolečina in naša smrt in naredi dve znamenji ozdravljenja, da bi nam povedal, da niti bolečina, niti smrt nimata zadnje besede. Pove nam, da s smrtjo ni konec. On je premagal tega sovražnika, katerega se sami ne moremo rešiti.

Osredotočimo se zato v tem obdobju, ko je bolezen še vedno v središču naših kronik, na drugo znamenje, torej na ozdravitev žene. Kajti bolj kot zdravje, je bilo ogroženo njeno čutenje. Ker je krvavela in glede na mentaliteto tistega časa so jo imeli za nečisto. Bila je torej odrinjena žena, ni mogla imeti trdnih odnosov, moža, družino in ni mogla imeti normalnih družbenih odnosov, ker je bila nečista. To je bila bolezen, ki jo je napravljala za nečisto. Živela je sama s svojim ranjenim srcem. Katera je najhujša bolezen življenja? Rak? Tuberkuloza? Pandemija? Ne, najhujša bolezen življenja je pomankanje ljubezni, je nemoč ljubiti. In ta uboga žena je bila bolna za krvavitev in posledično za pomanjkanjem ljubezni, saj se ni mogla družiti z drugimi. In ozdravitev, ki je več vredna, je ozdravitev čutenja. Kako priti do nje? Pomislimo na naše čutenje, čustva. Je bolno, ali pa je zdravo. Če je bolno, ga je Jezus sposoben ozdraviti.

Zgodovina te žene brez imena, imenujmo jo tako: žena brez imena, v kateri se lahko vidimo vsi, nam je za zgled. Besedilo pravi, da je šla skozi veliko zdravljenj, a je le »porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo« (v. 26). Kolikokrat se tudi mi mečemo za napačnimi zdravljenji, da bi potešili svoje pomanjkanje ljubezni? Mislimo, da nas bosta osrečila uspeh in denar, toda ljubezni ni moč kupiti, zastonj je. Zatekamo se v virtualnost, toda ljubezen je konkretna. Ne sprejemamo se takšne kot smo in se skrivamo za zunanjim ličilom, toda ljubezen ni videz. Iščemo rešitve pri čarovnikih ter vračih, ter se naenkrat znajdemo brez denarja in brez miru, kakor ta žena. Ona je končno izbrala Jezusa in se vrinila v množico, da bi se dotaknila njegovega plašča, Jezusovega plašča. Ta žena išče neposreden, fizičen stik z Jezusom. Predvsem v tem času smo razumeli, kako pomembni so stik in odnosi. Enako je glede Jezusa. Včasih se zadovoljimo s tem, da spolnjujemo kakšno zapoved in ponavljamo molitve, večkrat kot papige, toda Gospod čaka, da ga srečamo, da mu odpremo srce, da se kot ta žena za ozdravitev dotaknemo njegovega plašča. Kajti, ko vstopimo v domačnost z Jezusom, je ozdravljeno naše čutenje.

Jezus hoče ravno to. Saj namreč beremo, da je čeprav obkrožen z množico, gledal naokoli, kdo se ga je dotaknil. In Jezusov pogled, čeprav je veliko ljudi, išče določeno obličje in srce polno vere. Ne gleda na celoto kot mi, temveč na osebo. Ne zaustavi se pred ranami in napakami preteklosti, ampak gre onkraj greha in predsodkov. Vsi imamo svojo zgodovino. In vsak na skrivnem pozna grde stvari svoje zgodovine. Toda Jezus jih gleda, da bi jih ozdravil. Nam pa je všeč gledati grde stvari drugih. Kolikokrat, ko mi govorimo, zapademo v čenčanje, ko začnemo obrekovati drugega, odirati drugega. Toda poglejte, kakšno obzorje življenja je to? Ni takšno kakor Jezusovo, ki vedno gleda tako, da bi nas rešil. Gleda v nas dobro voljo in ne grdo zgodovino, ki jo mi imamo. Jezus gre onkraj grehov, Jezus gre onkraj predsodkov. Ne ustavi se pri navideznem, ampak pride v srce. In ozdravi ravno njo, ki so jo vsi zavrgli, njo nečistnico. Z nežnostjo jo imenuje »hči« (v. 34). Jezusov stil je bližina, sočutje in nežnost. V njegovi nežnosti je bila hči in hvali njeno vero ter ji povrne zaupanje v samo sebe.

Sestra, brat, ki si tukaj, dopusti, da Jezus pogleda v tvoje srce in ga ozdravi. Tudi jaz moram storiti to, pustiti Jezusu, da pogleda v moje srce ter ga ozdravi.  In če si že doživel njegov nežen pogled na sebi, ga posnemaj, stori kakor On. Ozri se naokoli. Videl boš, da osebe, ki živijo ob tebi, se čutijo ranjene in same, potrebujejo to, da se čutijo ljubljene. Napravi korak. Jezus od tebe zahteva pogled, ki se ne bo ustavil na zunanjosti, ampak bo videl v srce. Ne obsojajoč pogled, prenehajmo obsojati druge. Jezus zahteva, ne obsojajoč, ampak sprejemajoč pogled. Odprimo svoje srce za sprejemanje drugih. Kajti samo ljubezen zdravi življenje.

Marija, Tolažnica žalostnih, naj nam pomaga, da bomo ranjenim v srcu, ki jih srečujemo na svoji poti, prinašali tolažbo in ne bomo obsojali, da ne bomo obsojali osebne in socialne resničnosti drugih. Bog ljubi vse. Ne obsojajte, pustite živeti drugim in se skušajte približati jim z ljubeznijo.

Nedelja, 27. junij 2021, 13:09

Angel Gospodov je molitev, ki jo v spomin na večno skrivnost učlovečenja molimo trikrat na dan: ob sedmih zjutraj, ob poldne in ob večernem zvonjenju, ko se začne mračiti. Ime Angel Gospodov izhaja iz prvih dveh besed molitve Angel Gospodov je oznanil Mariji. To molitev moli papež z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra opoldne vsako nedeljo in praznik. Sveti oče ima pred molitvijo Angel Gospodov kratek nagovor na podlagi dnevnih beril. Molitvi in blagoslovu sledi pozdrav romarjev. Od velike noči do binkošti je namesto molitve Angel Gospodov molitev Raduj se Kraljica nebeška, s katero se spominjamo vstajenja Jezusa Kristusa. Na koncu obeh molitev se trikrat zmoli Slava Očetu.

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >