Išči

Vatican News
VATICAN-POPE-AUDIENCE

Sveti oče praznuje 51 let duhovništva: »Nekdo me je čakal.«

Papež Frančišek je pred 51. leti prejel duhovniško posvečenje. Začetek njegove poklicanosti sega v leto 1953, ko je bil star sedemnajst let. Po spovedi je začutil, da ga nekdo čaka.

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je včeraj praznoval 51 let duhovništva. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969, le nekaj dni pred svojih 33. rojstnim dnevom (17. december). Enajst let pred tem, 11. marca 1958, je vstopil v noviciat Družbe Jezusove, kjer je 22. aprila 1973 imel zaobljube.

Jorge Mario Bergoglio je poklicanost v duhovništvo odkril 21. septembra 1953. Bil je godovni dan sv. Mateja, ko je sedemnajst letni Jorge šel v župnijsko cerkev, kamor je običajno zahajal. Nenadoma je začutil potrebo, da se spove. In tista spoved mu je spremenila življenje. »To je bila zame izkušnja srečanja. Ugotovil sem, da me nekdo čaka. A ne vem, kaj se je zgodilo, ne spomnim se. Ne vem, zakaj je bil tam ravno tisti duhovnik, ki ga nisem poznal, zakaj sem začutil željo po spovedi, a resnica je, da me je nekdo čakal,« je papež Frančišek pripovedoval na vigilijo binkošti, 18. maja 2013, med srečanjem z gibanji, skupnostmi in laičnimi združenji. »Čakal me je že nekaj časa. Po spovedi sem začutil, da se je nekaj spremenilo. Nisem bil več isti. Zaslišal sem glas, klic. Prepričan sem bil, da moram postati duhovnik.«

Bergoglio je doživel ljubečo navzočnost Boga v svojem življenju, začutil je, da se ga je dotaknilo usmiljenje Boga, ki ga kliče v posvečeno življenje, po zgledu sv. Ignacija Lojolskega. Od tu tudi izbira škofovskega gesla, ki ga je obdržal tudi kot papež: Miserando atque eligendo (Z usmiljenjem in izvolitvijo). Besede so vzete iz pridige sv. Bede Častitljivega in se nanašajo na evangeljski prizor o poklicanosti sv. Mateja: »Jezus je zagledal cestninarja Mateja in, ko ga je ljubeče pogledal, ga je izbral ter mu rekel: Hodi za menoj.«

Papež o pomembni vlogi duhovnikov v času pandemije

O duhovništvu in poklicanosti v duhovništvo je papež Frančišek v času svojega pontifikata velikokrat govoril ali pisal. Letos je poslanstvo in vlogo duhovnikov večkrat povezal z obstoječo pandemijo covida-19 in njenimi posledicami. Spomnimo na besede iz pisma duhovnikom rimske škofije, ki ga je napisal maja letos, ker zaradi pandemije covida-19 ni mogel darovati krizmene svete maše.

Takole je zapisal: »Kakor včeraj tudi danes čutimo, da so veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih, hkrati tudi veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovih učencev; in ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih. Kako dobro vse to poznamo! Vsi smo poslušali številke in odstotke, ki so nas dan za dnem preplavljali; z roko smo se lahko dotaknili bolečine naših ljudi. Do nas niso prihajali oddaljeni podatki: statistike so imele ime, obraze, skupne zgodbe. Kot duhovniška skupnost nismo bili odtujeni tej resničnosti in je nismo opazovali skozi okno. Premočeni od nevihte, ki je besnela, ste si prizadevali, da bi bili v svojih skupnostih in  jih spremljali: videli ste, da prihaja volk in niste ne pobegnili ne zapustili črede.«

Papež je duhovnike spodbudil k modrosti, daljnovidnosti in skupnemu delu. Poudaril je, da bo nujno treba »razviti poslušanje, ki bo pozorno, a polno upanja, vedro, a vztrajno, stalno, a ne tesnobno, ki bo lahko pripravilo in utrlo poti, na katere nas Gospod kliče, da jih prehodimo. Vemo, da iz preganjanj in bolečih izkušenj ne pridemo takšni, kot smo bili prej. Biti moramo čuječi in pozorni. […] Kot duhovniki, sinovi in člani duhovniškega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo načrtovati kot bratje.«

Sveti oče je o pomembni navzočnosti in pomoči duhovnikov v času letošnje pandemije spregovoril tudi med srečanjem z zdravniki in ostalim zdravstvenim osebjem Lombardije, ki jih je sprejel v avdienco junija letos. »Pastoralna gorečnost in ustvarjalna skrb duhovnikov sta ljudem pomagali, da so nadaljevali pot vere in niso ostali sami pred bolečino in strahom. Občudoval sem apostolskega duha mnogih duhovnikov,« je dejal in spomnil, da so mnogi hodili od vrat do vrat in ljudi spraševali, če kaj potrebujejo. »Bližina, ustvarjalnost, brez sramu. Ti duhovniki, ki so ostali ob svojem ljudstvu v prizadevni in vsakodnevni delitvi: bili so znamenje tolažeče Božje navzočnosti. Žal jih je nemalo umrlo, kakor tudi zdravnikov in zdravstvenega osebja. In tudi med vami je nekaj duhovnikov, ki so bili bolni in so, hvala Bogu, ozdraveli. Po vas se zahvaljujem vsemu italijanskemu kleru, ki je dokazal pogum in ljubezen do ljudi.«

Audio
Ponedeljek, 14. december 2020, 09:06