Išči

Vatican News
Papež Frančišek se je z rimskimi duhovniki v lateranski baziliki srečal 15. februarja 2018. Papež Frančišek se je z rimskimi duhovniki v lateranski baziliki srečal 15. februarja 2018.  (Vatican Media)

Pismo svetega očeta Frančiška duhovnikom rimske škofije

Papež Frančišek je ob binkoštnem prazniku poslal pismo duhovnikom rimske škofije, ker se ni mogel z njimi srečati med letošnjo krizmeno mašo.

PISMO SVETEGA OČETA

duhovnikom rimske škofije

Dragi bratje,
v tem velikonočnem času sem se nameraval srečati z vami in skupaj obhajati krizmeno mašo. Ker slovesnost v škofijskem okviru ni mogoča, vam pišem to pismo. Novo obdobje, ki ga začenjamo, od nas zahteva modrost, daljnovidnost in skupno prizadevanje, da vsi napori in žrtve, ki so bili narejeni do sedaj, ne bodo zaman.

V času pandemije ste številni med vami po elektronski pošti in po telefonu z menoj delili, kaj pomeni to nepričakovano in presenetljivo stanje. Na ta način ste mi, ker niste mogli iti ven in ne biti v neposrednem stiku, omogočili, da sem iz »prve roke« spoznaval, kar ste doživljali. Ta podelitev je hranila mojo molitev; v številnih primerih, da sem se zahvalil za pogumno in velikodušno pričevanje, ki sem ga dobival od vas; v drugih primerih je bila roteča prošnja in zaupna priprošnja h Gospodu, ki nam vedno ponuja svojo roko (prim. Mt 14,31). Čeprav smo morali vzdrževati medsebojno razdaljo, to ni preprečilo, da ne bi okrepili čuta pripadnosti, občestva in poslanstva, ki nam je pomagal, da smo poskrbeli za to, da ljubezni, zlasti do bolj prikrajšanih ljudi in skupnosti, ne bi postavili v karanteno. V teh iskrenih pogovorih sem lahko ugotovil, da potrebna razdalja ni bila sopomenka za umikanje ali zapiranje vase, ki poslanstvo omami, ga uspava in ugasne.

Pišem vam, opogumljen po teh izmenjavah, ker vam hočem biti bolj blizu, da bi spremljal vašo pot, jo delil z vami in jo potrjeval. Upanje je odvisno tudi od nas in zahteva, da si med seboj pomagamo, da ga ohranimo živega in dejavnega; tisto nalezljivo upanje, ki ga gojimo in okrepimo v srečanju z drugimi in nam je dano kot dar in naloga, da bi gradili novo »normalnost«, ki si jo tako zelo želimo.

Pišem vam s pogledom na prvo apostolsko skupnost, ki je prav tako živela trenutke zaprtosti, osamljenosti, strahu in negotovosti. Petdeset dni so preživeli med negibnostjo, zaprtostjo in prvim oznanilom, ki naj bi za vedno spremenilo njihovo življenje. Ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu zaprta, jih je presenetil Jezus, ki je »stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi! Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20, 19-22). Tudi mi se pustimo presenetiti!

»Ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu zaklenjena« (Jn 20,19)
Kakor včeraj tudi danes čutimo, da je »veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih, hkrati tudi veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovih učencev; in ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (CS, 1). Kako dobro vse to poznamo! Vsi smo poslušali števila in odstotke, ki so nas dan za dnem zalivali; z roko smo se lahko dotaknili bolečine naših ljudi. Do nas niso prihajali oddaljeni podatki: statistike so imele ime, obraze, skupne zgodbe. Kot duhovniška skupnost nismo bili odtujeni tej resničnosti in je nismo opazovali skozi okno. Premočeni od nevihte, ki je besnela, ste si prizadevali, da bi bili v svojih skupnostih in  jih spremljali: videli ste, da prihaja volk in niste ne pobegnili ne zapustili črede (prim. Jn 10,12-13).

Trpeli smo zaradi nenadne izgube družinskih članov, bližnjih, prijateljev, župljanov, spovednikov, opornih točk naše vere. Videli smo neutolažljive obraze tistih, ko niso mogli biti blizu in se niso mogli posloviti od svojih dragih v njihovih zadnjih urah. Videli smo trpljenje in nemoč zdravstvenih delavcev, ki so se na smrt utrujeni izčrpavali v neskončnih delovnih dnevih, zaposleni z izpolnjevanjem tolikih prošenj. Vsi smo čutili negotovost in strah delavcev in prostovoljcev, ki so se vsak dan izpostavljali, da bi zagotovili osnovne storitve; pa tudi da so spremljali in skrbeli za tiste, ki so zaradi svoje izključenosti in ranljivosti še bolj trpeli zaradi posledic te pandemije. Slišali in videli smo stiske družbene osamitve: predvsem samoto in osamljenost starejših; nemir; tesnobo; občutek nezaščitenosti zaradi negotovosti glede dela in stanovanja; nasilje in izpraznjenost v odnosih. Prastrah pred okužbo je napadel z vso močjo. Prav tako smo delili tesnobno zaskrbljenost celih družin, ki niso vedele, kaj dati na krožnik prihodnji teden.

Doživljali smo tudi svojo lastno ranljivost in nemoč. Kakor peč preizkusi lončarjev vrč, tako smo bili postavljeni na preizkušnjo (prim. Sir 27,5). Zmedeni od vsega, kar se je dogajalo, smo močneje čutili nestalnost svojega življenja in apostolskih obveznosti. Nepredvidljivost položaja je osvetlila našo nesposobnost, da bi živeli in se soočili z neznanim, s tem, česar ne moremo upravljati ali nadzirati; kot vsi drugi smo se čutili zmedeni, prestrašeni, nezaščiteni. Doživljali smo tudi tisto zdravo in potrebno jezo, ki nas sili, da nam roke ne omahnejo pred krivico in nas spominja, da smo bili sanjani za Življenje. Kot Nikodem ponoči, presenečeni, da »veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre,« smo se vpraševali: »Kako se more to zgoditi?«; in Jezus nam je odgovoril: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš?« (prim. Jn 3,8-10).

Kompleksnost tega s čemer smo se morali spoprijeti, ni dopuščala receptov ali odgovorov iz priročnikov; zahtevala je veliko več od enostavnih spodbud ali poučnih govorov, ki niso sposobni pognati korenin in zavestno sprejeti tistega, kar je konkretno življenje zahtevalo od nas. Bridkosti naših ljudi so nas je bolele, njihova negotovost nas je prizadela, naša skupna krhkost je snela z nas vsako lažno idealistično ali spiritualistično samozadovoljnost, kakor tudi vsak poskus čistunskega bega. Nihče ni brez povezanosti s tem, kar se dogaja. Lahko rečemo, da smo skupaj doživljali uro Gospodovega joka: jokali smo pred grobom prijatelja Lazarja (prim. Jn 11,35), pred zaprtostjo njegovega ljudstva (prim. Lk 13,14; 19,41), v temni noči Getsemanija (prim. Mr 14,32-42; Lk 22,44). To je tudi ura učenčevega joka pred skrivnostjo križa in zla, ki prizadeva toliko nedolžnih. To je grenak jok Petra po zatajitvi (prim. Lk 22,62) in jok Marije Magdalene pred grobom (prim. Jn 20,11).

Vemo, da v takšnih okoliščinah ni lahko najti poti, ki jo je treba prehoditi, prav tako pa ne bo glasov, ki bi povedali vse, kar bi mogli storiti spričo te neznane resničnosti. Naše običajne načine povezovanja, organiziranja, maševanja, molitve, sklicevanja ljudi in celo spoprijemanja s konflikti je spremenila in postavila pod vprašaj nevidna navzočnost, ki je našo vsakdanjost spremenila v sovražnost. Ne gre samo za neko individualno, družinsko dejstvo, za neko družbeno skupnost ali za neko državo. Zaradi značilnosti virusa izgine logika, s katero smo bili vajeni deliti ali razvrščati stvarnost. Pandemija ne pozna pridevnikov, meja in nihče ne sme misliti, da se bo izvlekel sam. Vsi smo prizadeti in vpleteni.

Pripoved zaščitniške družbe, ki je ravnodušna in vedno pripravljena na neomejeno potrošnjo, je bila postavljena pod vprašaj, ko je razkrila pomanjkanje kulturne in duhovne imunosti pred konflikti. Vrsta starih in novih vprašanj in problemov (ki so jih številna področja imela za zastarela in za stvar preteklosti), so zasedla obzorja in pozornost. Vprašanja, na katera ne bomo mogli odgovoriti zgolj s ponovnim odpiranjem različnih aktivnosti; prej bomo nujno morali razviti poslušanje, ki bo pozorno a polno upanja, vedro a vztrajno, stalno a ne tesnobno, ki bo moglo pripraviti in utreti poti, na katere nas Gospod kliče, da jih prehodimo (prim. Mr 1,2-3). Vemo, da iz preganjanj in bolečih izkušenj ne izidemo takšni, kot smo bili prej. Biti moramo čuječi in pozorni. Gospod sam je v odločilni uri prosil za to: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega« (Jn 17,15). Ker smo osebno in skupnostno prizadeti v naši ranljivosti, krhkosti in naših omejitvah, smo v hudi nevarnosti, da bi se umaknili in »premlevali« razdejanje, ki nam ga pandemija predstavlja, kakor tudi da bi postali ogorčeni v nekem brezmejnem optimizmu, ki ni sposoben sprejeti resnične razsežnosti dogodkov (prim. Apostolska spodbuda, Veselje evangelija, 226-228).

Ure stiske postavijo pod vprašaj našo sposobnost razločevanja, da bi odkrili, kakšne skušnjave grozijo, da nas ujamejo na limanice nekega ozračja zbeganosti in zmedenosti, da bi nas potem pahnile v razvado, ki bi našim skupnostim onemogočila pospeševanje novega življenja, ki nam ga želi dati vstali Gospod. Različne skušnjave, značilne za ta čas, nas lahko zaslepijo in povzročijo, da začnemo gojiti čustva in drže, ki ne omogočijo upanju, da bi spodbudilo našo ustvarjalnost, našo nadarjenost in našo sposobnost za odgovor. Da bi pošteno sprejeli težo položaja, ampak ga skušamo rešiti samo z nadomestnimi ali blažilnimi dejavnostmi, ko čakamo, da vse spet postane »normalno« in se ne menimo za globoke rane in za številne ljudi, ki so medtem padli; vse do tega, da ostanemo pogreznjeni v neko hromeče domotožje po nedavni preteklosti, zaradi katere rečemo, da »nič več ne bo kot prej« in nas naredi nesposobne, da bi povabili druge, da bi sanjali in utrli nove poti in nove načine življenja.

«Jezus je prišel, stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi!« (Gv 20,19-21).

Gospod ni izbral in ne poiskal idealne priložnosti, da bi vstopil v življenje svojih učencev. Seveda bi raje videli, da se vse, kar se je zgodilo, ne bi zgodilo, a se je zgodilo; kot emavška učenca tudi mi lahko še naprej žalostni mrmramo po poti (prim. Lk 24,13-21). Gospod, ki se je pri zaprtih vratih predstavil v dvorani zadnje večerje, med osamljenostjo, strahom in negotovostjo, v katerih so živeli, je bil sposoben spremeniti vsako logiko in zgodovini ter dogodkom dati nov pomen. Vsak čas je primeren za oznanilo miru, nobena okoliščina ni brez njegove milosti. Njegova prisotnost sredi osamljenosti in prisilnih odsotnosti za včerajšnje učence in za nas danes napoveduje nov dan, ki bo sposoben podvomiti v negibnost in sprijaznjenost z usodo, ter uporabiti vse darove za službo skupnosti. Z njegovo navzočnostjo je osamljenost postala rodovitna, ko je dala življenje novi apostolski skupnosti.

Z zaupanjem in brez strahu povejmo: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Ne bojmo se zapletenih scenarijev, v katerih živimo, saj je tam, sredi med nami, naš Gospod. Bog je vedno storil čudež, da je obrodil dobre sadove (prim. Jn 15,5). Krščansko veselje se rojeva prav iz te gotovosti. Sredi nasprotij in nasprotovanja, s katerim se moramo vsak dan soočati, poplavljeni in naravnost omamljeni od tolikih besed in zvez, se skriva glas Vstalega, ki nam pravi: »Mir vam bodi!«

Tolažilno je vzeti evangelij in gledati Jezusa sredi njegovega ljudstva, ko sprejema in objema življenje in ljudi, kakršni prihajajo k njemu. Njegova dejanja so utelesila čudovito Marijino pesem: »Razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke« (Lk 1,51-52). On sam je ponudil svoje roke in ranjeno stran kot pot vstajenja. Svojih ran ne skriva in ne prikriva; nasprotno, Tomaža povabi, naj se otipljivo prepriča, kako more ranjena prsna stran biti vir Življenja v izobilju (prim. Jn 20,27-29).

Kot duhovni spremljevalec sem bil večkrat lahko priča dejstva, da je »človek, ki stvari vidi, kakršne v resnici so, se pusti prebosti bolečini in joče v svojem srcu, sposoben doseči globine življenja in je lahko v resnici srečen. Tak človek je potolažen, a z Jezusovo tolažbo in ne s tolažbo sveta. Tako lahko dobi pogum, da trpljenje podeli z drugimi in neha bežati pred bolečimi situacijami. Na ta način odkrije, da ima življenje smisel v pomoči drugemu v njegovi bolečini, v razumevanju tesnobe drugih, v lajšanju drugih. Tak človek čuti, da je drugi meso njegovega mesa; ne boji se mu približati tako blizu, da se dotakne njegove rane in ima takšno sočutje, da doživi, da razdalje izginejo. Tako lahko sprejmemo spodbudo sv. Pavla: »Jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15). Znati jokati z drugimi, to je svetost« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 76).

»Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,21-22).

Dragi bratje, kot duhovniška skupnost smo poklicani, da oznanjamo in prerokujemo prihodnost kot straža, ki naznanja zoro, ki prinaša nov dan (prim. Iz 21,11). Ali bo nekaj novega, ali pa bo nekaj slabšega, veliko slabšega kot običajno. Vstajenje ni samo zgodovinski dogodek preteklosti, ki se ga moramo spominjati in proslavljati; je več, veliko več; je oznanilo odrešenja nekega novega časa, odmeva in vdira že danes: »Zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19); je ad-venire (v prihajanju), za katerega nas Gospod kliče, da ga zgradimo. Vera nam omogoča stvarno in ustvarjalno domišljijo, ki je sposobna opustiti logiko ponavljanja, nadomeščanja in ohranjanja; vabi nas, da vzpostavljamo vedno nov čas: Gospodov čas. Če nas je nevidna, tiha, ekspanzivna in virusna navzočnost spravila v krizo in nas pretresla, pustimo, da nas ta druga diskretna, spoštljiva in neinvazivna Navzočnost ponovno pokliče in nas nauči, da se ne bojimo soočiti se z realnostjo. Če je bila neka neotipljiva navzočnost sposobna zmotiti in sprevrniti prednostne naloge in na videz nepremakljiv svetovni red, ki tako močno duši in pustoši naše skupnosti in našo sestro zemljo, se ne bojmo, da bo navzočnost Vstalega začrtala našo pot, odprla naša obzorja in nam dala pogum, da bomo živeli ta zgodovinski in enkratni trenutek. Peščica prestrašenih mož je bila sposobna začeti nov tok, živo oznanilo Boga z nami. Ne bojte se! »Svetniki so močni pričevalci v tem, da so živeli blagre in pravilo dogajanja ob poslednji sodbi« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 109).

Pustimo se še enkrat presenetiti Vstalemu. Naj nas on iz svoje prebodene strani, ki je znamenje, kako trda in krivična postane resničnost, priganja, da ne bomo obračali hrbta trdi in težavni resničnosti naših bratov. Naj nas on nauči spremljati, zdraviti in obvezovati rane našega ljudstva: ne boječe, ampak z evangeljsko drznostjo in darežljivostjo pomnožitve kruha (prim. Mt 14,15-21); s pogumom, pozornostjo in odgovornostjo Samarijana (prim. Lk 10,33-35); z veseljem in praznovanjem pastirja zaradi ovce, ki jo je našel (prim. Lk 15,4-6); s spravljivim očetovim objemom, ki pozna odpuščanje (prim. Lk 15-20); z usmiljenjem, obzirnostjo in nežnostjo Marije iz Betanije (prim. Jn 12,1-3); z blagostjo, potrpežljivostjo in razumnostjo Gospodovih učencev misijonarjev (prim. Mt 10,16-23). Naj ranjene roke Vstalega potolažijo našo žalost, okrepijo naše upanje in nas spodbudijo, da bomo iskali Božje kraljestvo onkraj naših običajnih zatočišč. Pustimo, da nas preseneti tudi naše verno in preprosto ljudstvo, ki je tolikokrat preizkušeno in raztrgano, pa tudi obiskano od Gospodovega usmiljenja. Naj nas to ljudstvo nauči, da bomo svoje pastirsko srce oblikovali in omilili s krotkostjo in sočutjem, s ponižnostjo in velikodušnostjo aktivnega, solidarnega, potrpežljivega in pogumnega odpora, ki ne bo ostal brezbrižen, ampak bo postavil na laž in razkrinkal vsak skepticizem in fatalizem. Koliko se moramo naučiti od moči vernega Božjega ljudstva, ki vedno najde način, da pride na pomoč in spremlja tistega, ki je padel! Vstajenje je oznanilo, da se stvari lahko spremenijo. Pustimo, naj nas velika noč, ki ne pozna meja, ustvarjalno vodi na kraje, kjer se borita upanje in življenje, kjer trpljenje in bolečina postaneta ugoden prostor, za korupcijo in špekuliranje, kjer se zdi, da sta napadalnost in nasilje edini izhod.

Kot duhovniki, sinovi in člani duhovniškega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo načrtovati kot bratje. Svojo krhkost, krhkost vsega človeštva položimo v Gospodove ranjene roke kot svet dar. Gospod je tisti, ki nas spreminja, ki nas uporablja kot kruh, ki vzame naše življenje v svoje roke, nas blagoslovi, nas razlomi in podeli ter da svojemu ljudstvu. Ponižno se pustimo maziliti Pavlovim besedam, da se bodo kot dišeče olje širile po različnih kotičkih našega mesta ter tako prebudile diskretno upanje, ki ga mnogi – molče – varujejo v svojih srcih: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,8-10). S svojim trpljenjem bodimo deležni Jezusovega trpljenja, da bi z njim tudi živeli moč vstajenja: gotovost Božje ljubezni, ki je sposobna zganiti notranjost in se odpraviti na križišča, da bi »veselo vest« delila z ubogimi, da bi oznanjala osvoboditev jetnikom in vid slepim, da bi osvobodila zatirane in razglasila leto Gospodove milosti (prim. Lk 4,18-19), vesela, da lahko vsi dejavno sodelujejo s svojim dostojanstvom, ki ga imajo kot otroci živega Boga.

Vse to, kar sem premišljeval in čutil v času pandemije, želim bratsko podeliti z vami, da bi nam pomagalo na poti slavljenja Gospoda in službe bratom. Upam, da bo vsem nam koristilo, da bomo »bolj ljubili in služili«.

Gospod Jezus naj vas blagoslovi in Sveta Devica naj vas varuje. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.Bratsko
Frančišek
Rim, pri sv. Janezu v Lateranu, 31. maja 2020, binkošti.

Sobota, 30. maj 2020, 16:30