Išči

Vatican News

Papež Frančišek: Ti ljudje so prišli le z upanjem, da bi prečkali morje

Papež Frančišek je danes, v sredo, 8. julija, ob 11. uri na obletnico svojega obiska Lampeduse leta 2013, obhajal sveto mašo v Domu sv. Marte. Zaradi sedanje zdravstvene situacije so sveti maši prisostvovali le zaposleni v oddelku za migrante in begunce Dikasterija v službi celostnega človeškega razvoja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

Današnji psalm z odpevom nas vabi k nenehnemu iskanju Gospodovega obličja. »Iščite vedno Gospodovo obličje. Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje« (Ps 104). To iskanje predstavlja temeljno držo v življenju vernika, ki je odkril, da je zadnji cilj lastnega bivanja srečanje z Bogom.

Iskanje Božjega obličja je zagotovilo dobrega izida našega potovanja na tem svetu, ki je izhod proti obljubljeni deželi, nebeški domovini. Božje obličje je naš cilj in je tudi naša zvezda Severnica, ki nam omogoča, da ne izgubimo poti.

Izraelsko ljudstvo, kot ga opisuje prerok Ozej v prvem berilu (prim. 10, 1-3.7-8.12), je bilo nekdaj izgubljeno ljudstvo, ki je izgubilo izpred oči obljubljeno deželo in je blodilo v puščavi podlosti. Blagostanje in obilno bogastvo sta oddaljila srce Izraelcev od Gospoda in ga napolnila s hinavščino in krivičnostjo.

Gre za greh, do katerega tudi mi, današnji kristjani, nismo imuni. »Kultura blagostanja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za krike drugih, tako da živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar pa so nič, le utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih ali celo kar v globalizacijo ravnodušnosti (Homilija v Lampedusi, 8. julija 2013).

Ozejev poziv nas danes doseže kot ponovno povabilo k spreobrnjenju, da obrnemo svoje oči na Gospoda in opazimo njegovo obličje. Prerok pravi: »Sejte si za pravičnost, žanjite za usta dobrote, prikrčite si novo zemljo; čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dal deževati pravičnost« (10,12).

Iskanje Božjega obličja spodbuja hrepenenje po osebnem srečanju z Gospodom, srečanjem z njegovo neizmerno ljubeznijo in njegovo zveličavno močjo. Dvanajst apostolov, o katerih nam govori današnji evangelij (prim. Mt 10,1-7), je imelo milost fizično srečati ga v Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem Sinu. On jih je poklical po imenu, vsakega posebej, kot smo slišali, jih pogledal v oči. Oni pa so se zazrli vanj, prisluhnili njegovemu glasu, videli njegove čudeže. Osebno srečanje z Gospodom, čas milosti in zveličanja pa prinaša poslanstvo: »Spotoma pa« spodbuja Jezus, »oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo‹ (v. 7.). Srečanje in poslanstvo gresta skupaj, nista ločena.

To osebno srečanje z Jezusom Kristusom je mogoče tudi za nas učence tretjega tisočletja. Ko se v iskanju stegujemo po Gospodovem obličju, ga lahko prepoznamo v revnih, bolnih, zapuščenih in tujcih, ki jih Bog postavlja na našo pot. To srečanje postane tudi za nas čas milosti in zveličanja, saj nam naloži isto poslanstvo, kot je bilo zaupano apostolom.

Danes je sedma obletnica mojega obiska Lampeduze. V luči Božje Besede hočem poudariti to, kar sem rekel udeležencem srečanja »Osvobojeni strahu« februarja lani: »Srečanje z drugim je poleg tega tudi srečanje s Kristusom. To nam je povedal On sam. On je tisti, ki trka na naša vrata in je lačen, žejen, tujec, nag, bolan ter jetnik in prosi, da bi ga srečali in mu pomagali. Če bi imeli še kakšen dvom, je tukaj njegova jasna beseda: 'Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili' (Mt 25,40).«

»Kar koli ste storili...« v dobrem ali hudem! Ta opomin je tudi danes žgoče aktualen. Moramo si ga vsi vzeti kot središčno točko svojega spraševanja vesti. To kar počnemo vsak dan. Mislim na Libijo, na taborišča, na zlorabe in nasilje, katerega žrtve so migranti na poteh upanja, na reševanja in zavrnitve. »Kar koli ste storili..., ste storili meni.«

Spominjam se tistega dne pred sedmimi leti ravno na jugu Evrope, na tistem otoku. Nekateri so mi pripovedovali svoje pripovedi, koliko so trpeli, da so prišli do tja. Bili so tam prevajalci. Nekdo je pripovedoval strašne stvari v svojem jeziku in prevajalec, zdelo se je, da dobro prevaja… Toda ta prvi, zdelo se je, da na dolgo govori, prevod pa je bil kratek. Mislil sem si, da ta jezik za izražanje ima daljše opisovanje.

Ko sem se popoldne vrnil domov, je bila v recepciji ena gospa, pokoj njeni duši, je odšla, ki je bila hčerka Etiopijcev in je poznala ta jezik. Ko je gledala to srečanje, mi je rekla tole: »Poslušajte, to kar vam je rekel etiopski prevajalec, ni niti četrtina mučenj in trpljenja, ki so jih preživeli oni. Dali so mi destilirano verzijo. To se danes dogaja z Libijo. Dajo nam prečiščeno verzijo. Vojna, da, grozna je, toda vi si ne predstavljate pekla, ki se ga preživlja tam v teh koncentracijskih taboriščih. Ti ljudje so prišli le z upanjem, da bi prečkali morje.

Devica Marija, Solacium migrantium (Tolažba migrantov), nam pomagaj odkriti obličje svojega Sina v vseh bratih in sestrah, ki so prisiljeni bežati iz svoje domovine zaradi tolikih krivic, s katerimi je še vedno prizadet naš svet.

Sreda, 8. julij 2020, 11:55