Cerca

Vatican News
Sveta maša v Sacrofanu ob začetku srečanja "Osvobojeni strahu" Sveta maša v Sacrofanu ob začetku srečanja "Osvobojeni strahu"  (Vatican Media)

Papež v Sacrofanu: Premagati strah in se odpreti za srečanje z drugim

Papež Frančišek se je danes popoldan odpravil v rimsko predmestje Sacrofano. V cerkvi tamkajšnjega centra »Fraterna Domus« je obhajal sveto mašo ob odprtju tridnevnega srečanja o pomoči migrantom, ki poteka pod geslom »Osvobojeni strahu«. V homiliji je poudaril, da smo poklicani, da bi premagali strah in se odprli za srečanje z drugim, ki hkrati pomeni srečanje s Kristusom.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Mojzes povabi Izraelce, naj se ne bojijo

Bogastvo beril, izbranih za to evharistično obhajanje, lahko povzamemo v en sam stavek: »Ne bojte se.«
Odlomek iz Druge Mojzesove knjige nam je pokazal Izraelce ob Rdečem morju, ki so bili prestrašeni, ker jih je faraonova vojska zasledovala in jih dohitela. Mnogi mislijo: bolje bi bilo, da bi ostali v Egiptu in živeli kot sužnji, kakor da umremo v puščavi. Vendar pa Mojzes povabi ljudstvo, naj se ne boji, saj je Gospod z njimi: »Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo bo danes naklonil Gospod« (2Mz 14,13). Dolga pot skozi puščavo, ki je bila potrebna za to, da so prišli v obljubljeno deželo, se začne s to prvo veliko preizkušnjo. Izrael je poklican gledati onkraj trenutnih nadlog, premagati strah in ponovno popolnoma zaupati v Gospodovo odrešilno in skrivnostno delovanje.

Jezus učencem: »Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!«

V odlomku iz Matejevega evangelija (14,22-23) so učenci vznemirjeni in zavpijejo od strahu, ko vidijo Učitelja, ki hodi po vodi, saj mislijo, da je prikazen. Na čolnu, ki ga premetava močan veter, niso sposobni prepoznati Jezusa; vendar pa jih on spodbudi: »Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!« (v. 27). Peter, z mešanico nezaupanja in navdušenja, Jezusa prosi za dokaz: »Ukaži mi, da pridem po vodi k tebi« (v. 28). Jezus ga pokliče. Peter naredi nekaj korakov, potem pa ga moč vetra  ponovno prestraši in se začne potapljati. Medtem ko ga zgrabi, da bi ga rešil, ga Učitelj pograja: »Malovernež, zakaj si podvomil?« (v. 31).

Gospod nas želi osvobodi naših strahov

Preko teh svetopisemskih odlomkov Gospod danes govori nam in nas vabi, naj dopustimo, da nas On osvobodi naših strahov. »Osvobojeni strahu« je prav tema, izbrana za to vaše srečanje. Strah je korenina suženjstva. Izraelci so zaradi strahu želeli postati sužnji. Prav tako je strah korenina vsakršne diktature, saj se zaradi strahu ljudstva veča nasilje diktatorjev.  

Tudi mi smo skušani, da bi opustili sanje naše svobode

Pred hudobijami in grdobijami našega časa smo tudi mi, kakor izraelsko ljudstvo, skušani, da bi opustili naše sanje svobode. Izkušamo upravičen strah pred situacijami, ki se nam zdijo brezizhodne. Ne zadoščajo človeške besede vojskovodje ali preroka, da bi nas pomirile, ko ne uspemo čutiti Božje prisotnosti in se ne zmoremo prepustiti njegovi previdnosti. Tako se zapiramo sami vase, v svoje krhke človeške gotovosti, v krog ljubljenih oseb, v svojo vsakodnevno pomirjevalno rutino. In na koncu se odpovemo poti proti obljubljeni deželi zato, da bi se vrnili v egiptovsko sužnost.

Strah pred srečanjem z »drugim«

Ta upognjenost vase, ki je znamenje poraza, poveča naš strah pred »drugimi«, pred neznanci, potisnjenimi na rob, tujci, ki so med drugim Gospodovi privilegiranci, kakor beremo v 25. poglavju Matejevega evangelija. To je posebej očitno danes, ob prihodu migrantov in beguncev, ki trkajo na naša vrata in iščejo zaščito, varnost in boljšo prihodnost. Res je, strah je upravičen, tudi zato, ker manjka priprava na to srečanje. Lani sem ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev dejal: »Ni lahko vstopiti v kulturo drugega, se postaviti na mesto oseb, ki so tako zelo drugačne od nas, razumeti njihove misli in izkušnje. Tako se pogosto tudi odpovemo srečanju z drugim ter postavimo ograde, da bi se zavarovali.« Odpovedati se srečanju ni človeško.

Premagati strah in se odpreti za srečanje

Poklicani pa smo premagati strah in se odpreti za srečanje. Da pa bi to storili, ne zadoščajo racionalne utemeljitve in statistični izračuni. Mojzes reče ljudstvu pri Rdečem morju, pred izurjenim sovražnikom, ki mu je za petami: »Ne bojte se,« saj Gospod ne zapusti svojega ljudstva, ampak skrivnostno deluje v zgodovini, da bi uresničil svoj načrt zveličanja. Mojzes govori tako preprosto zato, ker zaupa v Boga.

Srečanje z drugim je tudi srečanje s Kristusom

Srečanje z drugim je poleg tega tudi srečanje s Kristusom. To nam je povedal On sam. On je tisti, ki trka na naša vrata in je lačen, žejen, tujec, nag, bolan ter jetnik in prosi, da bi ga srečali in mu pomagali. Če bi imeli še kakšen dvom, je tukaj njegova jasna beseda: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Tudi če smo »maloverni«, nas Kristus rešuje

V tem smislu lahko razumemo tudi Učiteljevo spodbudo učencem: »Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se! (Mt 14,27). Resnično je On, tudi če Ga naše oči s težavo prepoznajo: v strganih oblačilih, z umazanimi nogami, izmaličenim obrazom, ranami na telesu, ko ne zna govoriti našega jezika … Tudi mi bi bili lahko, kakor Peter, skušani in postavili Jezusa na preizkušnjo, ga prosili za znamenje. In bi potem morda, po nekaj omahljivih korakih proti njemu, postali ponovno žrtve svojih strahov. Vendar pa nas Gospod ne zapusti! Tudi če smo »maloverni« možje in žene, Kristus še naprej izteguje svojo roko, da bi nas rešil in omogočil srečanje z Njim; srečanje, ki nas rešuje in nam ponovno vrača veselje, da smo njegovi učenci.

Zahvaliti se, da lahko pomagamo Jezusu samemu

Če je to utemeljena interpretacija naše današnje zgodovine, bi se morali začeti zahvaljevati tistemu, ki nam da priložnost za to srečanje, oziroma »drugim«, ki trkajo na naša vrata in nam dajejo možnosti, da bi premagali naše strahove, da bi srečali, sprejeli in pomagali Jezusu samemu.

Oznaniti svojo izkušnjo

Kdor je imel moč, da se je pustil osvoboditi strahu, kdor je izkusil veselje tega srečanja, je danes poklican to oznanjati na strehah, odprto, da bi drugim pomagal, da bi storili isto ter se tako pripravili na srečanje s Kristusom in njegovo zveličanje.

Milost prinaša poslanstvo: popolno zaupanje Gospodu

Bratje in sestre, gre za milost, ki s seboj prinaša poslanstvo, sad popolnega zaupanja Gospodu, ki je za nas edina prava gotovost. Zato smo kot posamezniki in skupnost poklicani, da za svojo vzamemo molitev odrešenega ljudstva: »Moja moč in pesem je Gospod, on je moja rešitev.« (2Mz 15,2)

Petek, 15. februar 2019, 17:19