Mladi, ostareli in Joelova prerokba
Alessandro Gisotti – Vatikan
»Kako pomembno je srečanje in dialog med generacijami, predvsem znotraj družine!« S temi besedami je sveti oče z balkona nadškofije v Riu de Janeiru med opoldansko molitvijo nagovoril na tisoče mladih z vsega sveta, ki so prišli v Brazilijo, ki je gostila tokratno srečanje s papežem. To je bilo prvo mednarodno apostolsko potovanje papeža Frančiška, ki je bil izvoljen dobre štiri mesece pred tem. 26. julij je dan, ko Cerkev obhaja god sv. Joahima in Ane, staršev Device Marije, Jezusovih starih staršev. Ob tej priložnosti je sveti oče poudaril to, kar je zapisano tudi v Dokumentu iz Aparecide – pri nastanku katerega je tudi sam kot kardinal zelo aktivno sodeloval: da »otroci in ostareli gradijo prihodnost ljudstev; otroci zato, ker bodo nadaljevali zgodovino, ostareli pa zato, ker posredujejo izkušnje in modrost svojega življenja.«
Mladi in ostareli, stari starši in vnuki. Ti dvojici besed sta postali ena izmed stalnic pontifikata, in sicer preko gest, nagovorov, avdienc ter dejanj in besed, ki niso bile predvidene v programu, posebej med potovanji. Večkrat je z grenkobo poudaril, da so prav mladi in ostareli tisti, ki so pogosto prve žrtve »kulture odmetavanja«. Vendar pa so prav oni tisti, ki morejo skupaj, in le če so skupaj, začeti poti in najti možnosti za boljšo prihodnost. »Če so mladi poklicani, da bi odpirali nova vrata, imajo ostareli ključe,« je poudaril papež Frančišek med sveto mašo ob dnevu posvečenega življenja leta 2018. »Brez tega srečanja med starimi in mladimi ni prihodnosti; ni rasti brez korenin in ni cvetenja brez novih poganjkov. Nikoli prerokovanja brez spomina, nikoli spomina brez prerokovanja; in vedno se srečati.«
Za svetega očeta so sanje tisti prostor, kjer se srečajo mladi in ostareli. Pri tem pogosto spominja na svetopisemski odlomek iz preroka Joela, ki je po njegovem mnenju prerokba naših časov: »Vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja« (3,1) in »prerokovali bodo«. Kakor se je pokazalo v času pandemije, so prav sanje, pogled v prihodnost, tiste, ki so povezovale in povezujejo stare starše in vnuke, ki so se bili primorani nenadoma ločiti, kar je bilo v času izolacije še dodatno breme.
Kdo drug, če ne mladi, more vzeti sanje ostarelih in jih nositi naprej, se sprašuje papež. Pomenljivo je bilo, ko je želel, da bi med sinodo o mladih, oktobra leta 2018, potekalo tudi posebno srečanje o dialogu med generacijami z naslovom »Modrost časa«. Na Patrističnem inštitutu Augustinianum je sveti oče ob tej priložnosti mladim in ostarelim odgovoril na nekatera aktualna vprašanja v Cerkvi in v svetu. Spodbudil jih je, naj varujejo sanje tako, kot se varuje otroke. Spomnil je, da zaprtosti ne poznajo obzorij, medtem ko je s sanjami drugače. Mladim je zaupal veliko odgovornost, ko jim je dejal: »Ti – s čimer je želel nagovoriti vsakega mladega – ne moreš na hrbtu nositi vseh ostarelih, lahko pa nosiš njihove sanje. In te nosi naprej, dobro ti bo delo.« Med srečanjem je papež Frančišek prav tako poudaril pomen empatije, ki se danes, v luči dramatične izkušnje pandemije, zdi še bolj potrebna. »Bližina dela čudeže,« je prepričan sveti oče. »Bližina tistim, ki trpijo, ki imajo težave; bližina med mladimi in ostarelimi.« Gre za bližino, ki goji kulturo upanja in nas cepi proti virusu razdeljenosti in nezaupanja.
Sveti oče je o tej zvezi spregovoril tudi med enim izmed zadnjih apostolskih potovanj, v Romuniji junija lani. Kot je sam povedal med srečanjem z mladimi in družinami, se ga je ob prihodu na prizorišče dotaknilo nepričakovano srečanje s starejšo gospo. »V naročju je imela vnuka, ki je bil star približno dva meseca,« je dejal papež ter nadaljeval: »Ko sem šel mimo, mi ga je pokazala. Smejala se je, kot bi mi hotela s svojim pogledom reči: "Poglejte, zdaj lahko sanjam!"« Šlo je za srečanje pogledov, ki je trajalo nekaj sekund, vendar pa je ganilo papeža, ki je ob koncu pripravljenega nagovora to izkušnjo podelil z ostalimi ter poudaril: »Stari starši sanjajo, kadar gredo vnuki naprej, in vnuki imajo pogum, kadar od starih staršev dobijo korenine.«
Korenine in sanje. Eno brez drugega ne more obstajati, saj je eno za drugo. In to gotovo velja danes še bolj kot v preteklosti, saj je nujno potreben celovit pogled, ki nikogar ne izključuje. Na to je sveti oče opozoril v intervjuju za angleško in ameriško revijo Tablet in Commonweal v času, ko se je Evropa soočala s pandemijo. Papež, ki se je zaustavil ob smislu tega, kar živimo v tem dramatičnem letu 2020, je dejal, da se mora napetost med ostarelimi in mladimi »vedno razrešiti v srečanju«. Mlada oseba »je poganjek, list, vendar pa potrebuje korenino, sicer ne more obroditi sadu. Ostareli so kakor korenine.« Pri tem je sveti oče ponovno spomnil na Joelovo prerokbo. Ostarele današnjega časa, ki so prestrašeni zaradi virusa, ki uničuje življenje in duši upanje, je papež Frančišek pozval k preobilju poguma z naslednjimi besedami: »Usmerite pogled na drugo stran, spominjajte se vnukov in ne prenehajte sanjati. Bog je tisti, ki vam pravi, da sanjajte.« Čas strahu in trpljenja, ki ga živimo, je ugoden čas, da najdemo pogum za novo domišljijo mogočega, z realizmom, ki nam ga lahko ponudi le evangelij.« To je čas, v katerem lahko »Joelova prerokba« postane resničnost.
