Cerca

Vatican News
"Vera je dar, ki ohranja živo globoko in lepo gotovost: to, da smo otroci, ljubljeni Božji otroci." "Vera je dar, ki ohranja živo globoko in lepo gotovost: to, da smo otroci, ljubljeni Božji otroci."  (Vatican Media)

Papež v Iaşu: Da bi hodil skupaj, ne pozabi tega, kar si se naučil v družini

Sveti oče je popoldan odšel v kraj Iaşi, kjer se je na trgu pred Palačo kulture srečal z mladimi in družinami. Po pričevanjih in prebranem odlomku iz Apostolskih del je sveti oče zbrane nagovoril. Spregovoril je o pomenu korenin, sanj ter vere, prejete v družini.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež se med vami počuti doma

Dragi bratje in sestre, bună seara! Tukaj z vami se čuti toplina družine, ko so prisotni tako otroci kot odrasli. Ko vas gledam in poslušam, se je lahko počutiti doma. Papež se med vami počuti doma. Hvala za vašo prisrčno dobrodošlico in za pričevanja, ki ste nam jih podarili. Msgr. Petru vas je kot dober in ponosen družinski oče vse objel s svojimi besedami, ko vas je predstavil. Ti, Eduard, si to potrdil, ko si rekel, da to srečanje ni samo srečanje mladih ali odraslih ali drugih, ampak ste želeli, »da bi bili ta večer skupaj z nami naši starši in naši stari starši.«

Molitev ob dnevu otroka

Danes je v teh deželah dan otroka. En aplavz za otroke! Želel bi, da bi bila prva stvar, ki jo bomo naredili ta, da zmolimo zanje: prosimo Devico, naj jih varuje s svojim plaščem. Jezus jih je postavil med svoje učence; tudi mi jih želimo postaviti v sredo in ponovno potrditi svoje prizadevanje, da jih želimo ljubiti z isto ljubeznijo, s katero jih ljubi Gospod, da si jim bomo prizadevali podariti pravico do prihodnosti.

Danes je v nebesih gotovo praznik

Vesel sem, 

da se na tem trgu nahaja obličje Božje družine, ki zaobjema otroke, mlade, zakonce, posvečene, ostarele različnih veroizpovedi in tradicij iz Romunije, pa tudi iz Moldavije ter tiste, ki so prišli z drugega brega reke Prut, vernike, ki govorijo čangoški, poljski in ruski jezik. Sveti Duh nas vse zbira in nam pomaga odkrivati lepoto tega, da smo skupaj, da se lahko srečamo, da bi hodili skupaj. Vsak s svojim jezikom in izročilom, vendar pa srečen, da se sreča z brati. S tem veseljem, ki sta ga podelila Elizabeta in Ioan s svojimi enajstimi otroki, ki so vsi različni in so prišli iz različnih krajev, vendar pa so »danes vsi zbrani, tako kot so pred časom vsako nedeljo zjutraj skupaj hodili po poti v cerkev.« Veselje staršev, ki vidijo otroke ponovno zbrane. Gotovo je danes v nebesih praznik, ko vidijo toliko otrok, ki so se odločili biti skupaj.

Prevzeti moramo štafetno palico in sejati

To je izkušnja novih binkošti, kakor smo slišali v berilu. Kjer Duh objema naše razlike in nam daje moč, da bi odprli poti upanja tako, da bi iz vsakega prišlo na dan najboljše; gre za isto pot, ki so jo apostoli začeli pred dva tisoč leti in na kateri smo danes mi na vrsti, da prevzamemo štafetno palico in se odločimo, da bomo sejali. Ne moremo čakati, da bodo to storili drugi, mi smo na vrsti. Mi smo odgovorni. Mi smo na vrsti.

Težko je hoditi skupaj, kajne? Težko je hoditi skupaj. To je dar, za katerega moramo prositi, obrtniško delo, ki smo ga poklicani narediti in lep dar, ki  ga je potrebno prenesti. Vendar pa kje naj začnemo, da bi hodili skupaj?

Sanje staršev enajstih otrok

Ponovno bi rad »ukradel« besede tem starim staršem, Elizabeti in Ioanu. Lepo je videti, ko ljubezen požene korenine s predanostjo in prizadevanjem, z delom in molitvijo. Ljubezen je pognala korenine v vaju in obrodila veliko sadov. Kakor pravi Joel, ko se srečajo mladeniči in starčkii, se stari starši ne bojijo sanjati (Jl 3,1). In to so bile vajine sanje: »Sanjava, da bi si lahko zgradili prihodnost, ne da bi pozabili, od kod prihajajo. Sanjava, da naše ljudstvo ne bi pozabilo svojih korenin.« Vidva gledata v prihodnost in odpirata jutrišnji dan za vajine otroke, za vajine vnuke, za vajino ljudstvo tako, da darujeta najboljše, česar sta se naučila na svoji poti: da ne bi pozabili, od kod prihajajo. Kamorkoli bodo šli, karkoli bodo delali, naj ne pozabijo na korenine.

Ne pozabi na vero mame in babice

To so iste sanje, isto priporočilo, ki ga je sv. Pavel dal Timoteju: ohranjati živo vero njegove mame in babice (prim. Tim 1,5-7). Bolj ko rasteš – v vseh smislih: močan, velik in tudi tako, da si ustvariš ime – ne pozabi, koliko lepšega in dragocenejšega si se naučil v družini. To je modrost, ki jo prejmemo z leti: ko odraščaš, ne pozabi na svojo mamo in babico ter na tisto preprosto a krepko vero, ki je bila značilna zanju in jima je dajala moč in vztrajnost, da sta šli naprej in jima roke niso omahovale. Gre za povabilo, da bi se zahvalili in ponovno vzpostavili velikodušnost, pogum, nesebičnost doma prejete vere, ki se ne opazi, vendar pa postopoma gradi Božje kraljestvo.

Vera ohranja gotovost, da smo Božji otroci

Seveda, gre za vero, ki »ne kotira na borzi«, ki ni naprodaj in, kot nas je spomnil Eduard, se lahko zdi, da »ne služi ničemur.« Vendar pa je vera dar, ki ohranja živo globoko in lepo gotovost: to, da smo otroci, ljubljeni Božji otroci. Bog ljubi z Očetovsko ljubeznijo: vsako življenje, vsakdo izmed nas mu pripada. Gre za pripadnost otrok, pa tudi vnukov, zakoncev, starih staršev, prijateljev, sosedov; pripadnost bratov. Hudi duh razdeljuje, razkropi, ločuje in ustvarja razprtije, seje nezaupanje. Želi, da živimo »odklopljeni« od drugih in od samih sebe. Nasprotno pa nas Sveti Duh spominja, da nismo anonimna, abstraktna bitja, bitja brez obličja, brez zgodovine, brez identitete. Nismo ne prazna na površinska bitja.

Močna mreža, ki nas povezuje: korenine

Obstaja zelo močno duhovno omrežje, ki nas združuje, nas »povezuje« in podpira in ki je močnejše od katerekoli druge vrste povezave. To so korenine: vedeti, da pripadamo drug drugemu, da je življenje vsakogar zasidrano v življenju drugih. »Mladi zacvetijo, kadar so resnično ljubljeni,« je rekel Eduard. Vsi zacvetimo, kadar se čutimo ljubljeni. Ker ljubezen požene korenine in nas vabi, da bi jih pognali v življenju drugih. Kakor tiste lepe besede vašega narodnega pesnika, ki je svoji ljubi Romuniji zaželel: »naj tvoji otroci živijo le v bratstvu, kakor zvezde v noči« (M. Eminescu, »Kaj ti želim, ljuba Romunija«). Pripadamo drug drugemu in osebna sreča je v tem, da osrečujemo druge. Vse ostalo so pravljice.

Ne pozabi tega, kar si se naučil v družini

Da bi hodil skupaj tam, kjer si, ne pozabi tega, kar si se naučil v družini. Ne pozabi svojih korenin.

Kdaj bo konec sveta?

Ob tem sem se spomnil na prerokbo enega izmed svetih puščavnikov teh dežel. Nekega dne je menih Glaction Illie iz samostana Sihăstria, medtem ko je hodil z ovcami po hribih, srečal svetega puščavnika, ki ga je poznal ter ga vprašal: »Povej mi, oče, kdaj bo konec sveta?« In častitljivi puščavnik je iz srca vzdihnil ter rekel: »Oče Galaction, veš, kdaj bo konec sveta? Ko ne bo več steza od soseda k sosedu! To je, ko ne bo več krščanske ljubezni in razumevanja med brati, sorodniki, kristjani in ljudstvi! Ko osebe ne bodo več ljubile, bo resnično konec sveta. Saj brez ljubezni in brez Boga ne more živeti noben človek na zemlji!«

Ko ne bo steza od soseda k sosedu

Življenje začenja ugašati in veneti, naše srce preneha utripati in otopi, ostareli ne bodo sanjali in mladi ne bodo prerokovali, ko ne bo steza od soseda k sosedu. Saj brez ljubezni in brez Boga ne more živeti noben človek na svetu.

Gospod intonira lepšo in privlačnejšo pesem

Eduard nam je rekel, da on, kakor mnogi drugi v njegovi deželi, poskuša živeti vero sredi številnih provokacij. Resnično je veliko provokacij, ki nam lahko vzamejo pogum in zaradi katerih se zapremo sami vase. Tega ne moremo zanikati, ne moremo se delati, kakor da nič ni. Težave obstajajo in so očitne. Vendar pa zato ne smemo izgubiti izpred oči, da nam vera podarja največjo provokacijo: takšno, ki, daleč od tega, da bi te zapirala ali izolirala, stori, da vzklije najboljše v vsakem posamezniku. Gospod je prvi, ki nas izziva in pravi, da najhujše pride takrat, ko »ne bo steza od soseda k sosedu,« kadar vidimo bolj okope kot ceste. Gospod je Tisti, ki nam podarja pesem, ki je močnejša od vseh siren, ki želijo ohromiti našo pot. In to dela na isti način: tako, da intonira lepšo in privlačnejšo pesem.

Gospod želi, da bi rekli »da« načrtu ljubezni

Gospod nam vsem podarja poklicanost, ki je provokacija, da bi mogli odkriti darove in sposobnosti, ki jih imamo in da bi jih dali na razpolago za služenje drugim. Želi, da bi uporabili svojo svobodo kot svobodo izbire, da bi rekli »da« načrtu ljubezni, obličju, pogledu. Ta svoboda je veliko večja kot to, da lahko trošimo in kupujemo stvari. Je poklicanost, ki nas spravi v gibanje, nam pomaga porušiti okope in odpreti poti, ki nas spominjajo, da smo otroci in bratje.

Prestolnica mladih

V tej zgodovinski in kulturni prestolnici dežele so se v srednjem veku skupaj odpravljali na pot kot romarji po Transilvanski poti, proti Santiagu de Compostela. Danes tukaj živi veliko študentov z različnih koncev sveta. Spominjam se virtualnega srečanja, ki smo ga imeli marca s Scholas Occurentes, med katerim so mi tudi povedali, da je to mesto letos narodna prestolnica mladih.  Dva zelo dobra elementa: mesto, ki je v zgodovini znalo odpirati in začeti procese; mesto, ki zna gostiti mlade, ki prihajajo iz različnih delov sveta, kot je v sedanjosti. Dve značilnosti, ki spominjata na zmožnost in pomembno poslanstvo, ki ga morete razviti: odpreti poti, da bi hodili skupaj in nadaljevali s sanjami starih staršev, ki so prerokba: brez ljubezni in brez Boga na more živeti noben človek na zemlji. Od tukaj se morejo danes ponovno začeti nove poti prihodnosti v Evropo in v številne druge krajem sveta. Romarji 21. stoletja, zmožni nove domišljije vezi, ki nas združujejo.

Vera se ne prenaša le z besedami

Vendar pa ne gre za ustvarjanje velikih programov ali projektov, ampak da bi pustili veri, da bi rasla. Kakor sem vam rekel na začetku: vera se ne prenaša le z besedami, ampak z dejanji, s pogledi, nežnostmi, kot tiste, ki so nam jih izkazovale naše mame in babice; z okusom stvari, ki smo se jih naučili doma, na preprost in pristen način. Da bomo znali tam, kjer je veliko hrupa, poslušati; kjer je zmeda, navdihovati soglasje; kjer je vse zavito v dvoumnost, prinašati jasnost; kjer je izključevanje, prinašati podeljevanje; sredi senzacionalizma, sporočil in hitrih novic skrbeti za integriteto drugih; sredi nasilja dajati prednost miru; sredi zlaganosti prinašati resnico; da bi v vsem, v vsem dajali prednost odpiranju poti, da bi čutili to sinovsko in bratsko pripadnost (prim. Poslanica za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2018).

Mariji posvečamo prihodnost mladih, družin in Cerkve

Romunija je »vrt Božje Matere,« in med tem srečanjem sem se mogel tega zavedati, saj je ona Mati, ki goji sanje otrok, ki varuje njihova upanja, ki v dom prinaša veselje. Je nežna in konkretna Mati, ki skrbi za nas. Vi ste živa in cvetoča skupnost, polna upanja, ki jo moremo podariti Materi. Njej posvečamo prihodnost mladih, družin in Cerkve. Mulţumesc! [Hvala!]

Posnetek srečanja z mladimi in družinami
Sobota, 1. junij 2019, 18:22