Išči

Vatican News
 (Vatican Media)

Papež pri katehezi o Davidovi molitvi: Molitev nam daje plemenitost

Papeževa kateheza je danes bila namenjena Davidovi molitvi. Sveti oče, ki je tudi tokrat imel splošno avdienco v knjižnici apostolske palače, je kot temeljno potezo Davidovega življenja izpostavil molitev. Bil je svetnik in grešnik, preganjan in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Njegovo življenje je polno nasprotij, a molitev je bila vedno navzoča: molil je tako v veselju kot v krivdi, tako v ljubezni kot v trpljenju. In k temu smo povabljeni tudi mi.

Svetopisemski odlomek

Ljubim te, Gospod, moja moč,
Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;
moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje.
Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod;
moj Bog mi razsvetljuje temo.
Bog, ki me z močjo opasuje
in mi daje pot popolnosti.
(Ps 18,2-3.29.33)

Kateheza papeža Frančiška: Davidova molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o molitvi, danes srečamo kralja Davida. Že kot deček je Božji ljubljenec, izbran za edinstveno poslanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere. V evangelijih je Jezus večkrat imenovan »Davidov sin«. Kakor on se je namreč rodil v Betlehemu. Iz Davidovega potomstva bo v skladu s prerokbami prišel Mesija: Kralj, ki je popolnoma »po Božjem srcu«, v popolni pokorščini Očetu, katerega delovanje zvesto uresniči njegov načrt zveličanja (glej KKC 2579).

Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer pase čredo očeta Jeseja. Je še deček, zadnji od mnogih bratov. Tako da, ko pride prerok Samuel, da bi po Božjem naročilu poiskal novega kralja, se skorajda zdi, da je oče pozabil na najmlajšega sina (glej 1 Sam 16,1-13). Delal je zunaj: predstavljamo si ga kot prijatelja vetra, zvokov narave, sončnih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. Tudi s fračo se je igral.

David je torej predvsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred nenadno nevarnostjo, ki poskrbi za njihovo hrano. Ko bo David po Božji volji moral 

skrbeti za ljudstvo, ne bo opravljal zelo drugačnih dejanj, v primerjavi s temi. Zato se v Svetem pismu tudi pogosto pojavlja podoba pastirja. Tudi Jezus se poimenuje kot »dobri pastir«, njegovo obnašanje je drugačno od najemnikovega. On dá svoje življenje za ovce, jih vodi, vsako pozna po imenu (glej Jn 10,11-18).

Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov velik greh (glej 2 Sam 12,1-15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da je moža oropal edine ovce, ki jo je ljubil, da ni bil več ponižen služabnik, ampak bolan od oblasti, divji lovec, ki ubija in pleni.

Druga značilna poteza, ki je navzoča v Davidovi poklicanosti, je njegov pesniški duh. Iz te male opazke sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, kakor se pogosto lahko zgodi posameznikom, ki so prisiljeni dolgo živeti v družbeni osami. Nasprotno, je rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale: včasih bo k Bogu dvigni slavilno pesem (glej 2 Sam 6,16), spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh (glej Ps 51,3).

Svet, ki se kaže njegovim očem, ni nek nem prizor: njegov pogled za razvozlanimi stvarmi vidi največjo skrivnost. Molitev izvira ravno od tu: iz prepričanja, da življenje ni nekaj, kar nas doleti, ampak je presunljiva skrivnost, ki v nas izzove poezijo, glasbo, hvaležnost, hvalnico ali pa tožbo, prošnjo. Ko osebi manjka poetična dimenzija, ko ji manjka poezija, njena duša šepa. Izročilo zato želi, da je David velik avtor psalmov. Na začetku nam pogosto prinašajo izrecno sklicevanje na kralja Izraela in na nekatere bolj ali manj plemenite dogodke njegovega življenja.

David ima torej sanje: da bi bil dober pastir. Včasih mu bo uspelo biti na ravni te naloge, spet drugič malo manj. Kar pa je v okviru zgodovine zveličanja pomembno, je to, da je bil prerokba nekega drugega Kralja, katerega on samo napoveduje in predhaja.

Poglejmo Davida: svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za nasprotje. A David je bil vse to skupaj. Tudi mi v svojem življenju 

pogosto zaznavamo nasprotujoče si poteze. V življenju vsi ljudje pogosto grešijo zaradi nedoslednosti. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se zgodi: njegova molitev. To je glas, ki nikoli ne ugasne. David svetnik – moli, David grešnik – moli, David žrtev – moli, tudi David krvnik – moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Človek molitve. To je glas, ki nikoli ne utihne: naj prevzame tone velikega veselja ali pa zven tožbe, vedno je ista molitev, samo melodija se spremeni. In na ta način nas David uči v celoti vstopiti v dialog z Bogom: tako veselje kot krivda, tako ljubezen kot trpljenje, tako prijateljstvo kakor bolezen. Vse lahko postane beseda, namenjena Njemu, ki nas vedno posluša.

David, ki je poznal osamljenost, v resnici ni bil nikoli sam. In navsezadnje je to moč molitve pri vseh tistih, ki ji dajo prostor v svojem življenju. Molitev ti daje plemenitost in David je plemenit, ker moli. Je krvnik, ki moli, se pokesa in z molitvijo se vrne plemenitost. Molitev nam daje plemenitost. Zmožna je zagotoviti odnos z Bogom, ki je resnični tovariš na človekovi poti sredi tisočih življenjski nadlog, tako dobrih kot slabih, a vedno z molitvijo. »Hvala, Gospod. Bojim se, Gospod. Pomagaj mi, Gospod. Odpusti mi, Gospod.« Davidovo zaupanje je bilo tako veliko, da ko je bil preganjan in je moral bežati, ni dopustil, da bi ga kdo brani. »Če me moj Bog na ta način ponižuje, On vé.« Plemenitost molitve nas namreč pušča v Božjih rokah. V tistih rokah, ki so ranjene od ljubezni in so edine varne roke, ki jih imamo.

Audio
Sreda, 24. junij 2020, 10:48