Išči

Vatican News
 (Vatican Media)

Kateheza namenjena Jakobovi molitvi. Molitev kot boj z Bogom

Papež Frančišek je pri današnji katehezi med splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, govoril o molitvi kot boju z Bogom. Izhodišče je bil starozavezni prizor očaka Jakoba, ki se vso noč bori z »nekim možem«, za katerega se na koncu izkaže, da je bil sam Bog. Jakob je po boju spremenjen: prej neobčutljiv za milost, se sedaj pokaže kot ranljiv in potreben usmiljenja. Vsi imamo nočna srečanja z Bogom, ko se borimo z neznanim, je dejal papež in izpostavil, da ravno v trenutku, ko se zavemo svojega uboštva, nas Bog blagoslavlja.

Svetopisemski odlomek:

Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. […]Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.« In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil. (1 Mz 32,25-30)

Kateheza papeža Frančiška: Jakobova molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo našo katehezo na temo molitve. Prva Mojzesova knjiga nam preko dogodkov moških in žensk oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih lahko vidimo svoje lastno življenje. V ciklusu očakov najdemo tudi zgodbo o človeku, ki je iz svoje zvitosti naredil najboljšo odliko: Jakob. Svetopisemska pripoved nam govori o težkem odnosu, ki ga je Jakob imel s svojim bratom Ezavom. Od malega je med njima bilo rivalstvo in tudi pozneje ne bo nikoli preseženo. Jakob je drugorojenec, bila sta dvojčka, a s prevaro mu uspe dobiti od očeta Izaka blagoslov in dar prvorojenca (glej 1 Mz 25,19-34). To je samo ena v dolgi vrsti prebrisanosti, ki jih je zmožen ta brezobziren človek. Tudi ime Jakob pomeni nekoga, ki se ne premika naravnost, pomeni zvitost pri gibanju.

Prisiljen je zbežati daleč stran pred bratom in zdi se, da mu v življenju uspe vsak podvig. V poslih je spreten: zelo obogati in postane lastnik ogromne črede. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo mu uspe poročiti se z najlepšo hčerko Libanona, v katero je bil zares zaljubljen. Jakob, kot bi rekli v modernem jeziku, je človek, ki »se je naredil sam«, z iznajdljivostjo, zvitostjo mu uspe osvojiti vse, kar si zaželi. A nekaj mu manjka. manjka mu živi odnos z lastnimi koreninami.

Nekega dne začuti tožbo po domu, po svoji deželi, kjer je še vedno živel Ezav, brat, s katerim je vedno bil v slabih odnosih. Jakob se poda na pot in opravi dolgo potovanje s karavano z mnogimi osebami in živalmi, dokler ne pride do zadnje postojanke, k reki Jabok.

 Tukaj nam Prva Mojzesova knjiga ponudi nepozabno stran (glej 1 Mz 32,23-33). Pripoveduje, da očak, potem ko so reko prečkali vsi njegovi ljudje in vse živali, ki  jih je bilo veliko, ostane sam na tujem bregu. In razmišlja, kaj ga čaka naslednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav, kateremu je odvzel prvorojenstvo. Jakobova glava postane vrtinec misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nek neznanec in se z njim začne bojevati. Katekizem pojasni: »Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč, ne da bi se pustil svojemu nasprotniku. Na koncu zmaga, a ga je njegov tekmec udaril v kolčni sklep in od takrat bo vse življenje šepal. Skrivnostni bojevnik povpraša po očakovem imenu in mu pravi: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael.« Ne boš več človek, ki hodi tako, ampak naravnost. Spremeni mu ime, spremeni mu življenje, spremeni mu držo. »Imenoval se boš Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29). Tudi Jakob ga vpraša: »Povej mi tvoje ime.« A ta mu ga ne pove, ampak ga blagoslovi. In Jakob spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje« (1 Mz 32,30-31).

Boriti se z Bogom: metafora molitve. V drugih primerih se je Jakob pokazal kot sposoben pogovora z Bogom, ko ga je čutil kot prijateljsko in bližnjo navzočnost. A tisto noč, iz boja, ki je trajal dolgo in v katerem je bil skoraj premagan, očak pride spremenjen. Spremeniti ime, spremeniti način življenja in spremeniti osebnost. Je spremenjen. Enkrat ni gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več človek strategije in izračuna. Bog ga povede k njegovi 

resnici smrtnika, ki trepeta in se boji, kajti Jakoba je v boju bilo strah. Enkrat Jakob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In takšen Jakob prejme od Boga blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. […] Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost. Bil je človek, nedostopen za milost, neodziven za usmiljenje, ni vedel, kaj je usmiljenje. Bil je samo on. »Tukaj sem jaz! Zapovedujem jaz!« Ni potreboval usmiljenja. A Bog je rešil, kar je bilo izgubljeno. Dal mu je razumeti, da je bil omejen, da je bil grešnik, ki je potreboval usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi mi imamo sredi noči srečanje z Bogom, v noči našega življenja, v mnogih nočeh našega življenja, temne trenutke, trenutke greha, trenutke dezorientiranosti. Tam je srečanje z Bogom, vedno. Presenetil nas bo v trenutku, ko tega ne bomo pričakovali, ko se bomo znašli zares sami. V tej isti noči, ko se bomo borili proti neznanemu, se bomo ovedli, da smo zgolj ubogi ljudje, dovolil si bom reči »siromaki«, a ravno takrat, v trenutku, ko se čutim kot siromak, se ne smemo bati, kajti v tem trenutku nam bo Bog dal novo ime, ki bo vsebovalo smisel vsega našega življenja; spremenil nam bo srce in dal nam bo blagoslov, namenjen tistemu, ki se je pustil bojevati z Njim. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega med nami. »Gospod, ti me poznaš. Spremeni me.« Hvala.

Audio
Sreda, 10. junij 2020, 11:46