Papež med sveto mašo: Današnji svet do izključenih postaja vse bolj elitističen in krut

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Psalm: Gospod posebej skrbi za tujce, vdove in sirote

Psalm nas je spomnil, da Gospod podpira tujce, skupaj z vdovami in sirotami ljudstva. Psalmist eksplicitno omenja tiste kategorije ljudi, ki so posebej ranljive, pogosto pozabljene in izpostavljene nasilju. Tujci, vdove in sirote so brez pravic, izključeni, potisnjeni na rob, za katere Gospod posebej skrbi. Zato Bog od Izraelcev zahteva, naj bodo nanje posebej pozorni.

Ljubeča skrb do tistih, ki so manj privilegirani

V Drugi Mojzesovi knjigi Gospod opominja ljudstvo, naj na noben način ne zatira vdov in sirot, saj on usliši njihovo vpitje (prim. 22,23). Isto opozorilo se dvakrat ponovi v Peti Mojzesovi knjigi (prim. 24,17; 27,19), s tem, da so med zaščitene kategorije dodani tujci. In razlog za tovrstno svarilo je jasno razložen v isti knjigi: Izraelov Bog je Tisti, »ki pomaga do pravice siroti in vdovi, ljubi tujca in mu daje kruh in obleko« (10,18). Ta ljubeča skrb do tistih, ki so manj privilegirani, je predstavljena kot lastnost, ki je značilna za Izraelovega Boga in je tudi zahteva, kot moralna dolžnost vseh tistih, ki hočejo pripadati njegovemu ljudstvu.

Ne gre samo za tujce

To je razlog za to, da moramo biti posebej pozorni do tujcev, kot tudi do vdov, sirot in vseh tistih, ki so v našem času zavrženi. V poslanici za letošnji 105. svetovni dan migrantov in beguncev se kot odpev ponavlja naslednja tema: »Ne gre le za migrante«. In res je: ne gre samo za tujce, gre za vse tiste, ki živijo na bivanjskih periferijah, ki so, skupaj z migranti in begunci, žrtve kulture odmetavanja. Gospod nam naroča, naj v odnosu do njih udejanjamo dejavno ljubezen; naroča nam, naj ponovno vzpostavimo njihovo človečnost, skupaj z našo, ne da bi kogarkoli izključili, ne da bi kogarkoli pustili zunaj.

Današnji svet je do izključenih vse bolj elitističen in krut

Vendar pa nam Gospod, skupaj s prakticiranjem dejavne ljubezni, naroča, naj razmislimo o krivicah, ki povzročajo izključevanje, posebej o privilegijih peščice, ki jim gre zato, da se jih ohranja, a v škodo mnogih. »Današnji svet do izključenih postaja vse bolj elitističen in krut. Boleča resnica je, da postaja svet vsak dan bolj elitističen, bolj krut z izključenimi. V državah v razvoju se še naprej izčrpavajo najboljši naravni in človeški viri v korist nekaterih privilegiranih trgov. Vojne prizadenejo le nekatere regije sveta, orožje zanje pa izdelujejo in prodajajo v drugih regijah, ki niso pripravljene nuditi zatočišča beguncem, ki so posledica teh spopadov. Ceno vedno plačujejo majhni, revni, najranljivejši, ki jim ne dovolimo, da bi sedeli za mizo in se jim od gostije pusti le "drobtine"« (Poslanica za 105. svetovni dan migrantov in beguncev).

Po 28 stoletjih so ti opomini še vedno aktualni

V tem smislu je potrebno razumeti trde besede preroka Amosa, ki smo jih slišali v prvem berilu (6,1.4-7). Gorje lahkomišljencem in veseljakom na Sionu, ki jih ne skrbi propad Božjega ljudstva, čeprav je le-ta pred očmi vseh. Ne zavedajo se propada Izraela, saj so preveč zaposleni s tem, da bi si zagotovili dobro življenje, okusno hrano in izbrane pijače. Pretresljivo je, kako po 28 stoletjih ti opomini ohranjajo nedotaknjeno svojo aktualnost. Tudi danes »nas kultura blagostanja […] vodi k temu, da mislimo nase, dela nas za neobčutljive na krike drugih, […] vodi k ravnodušnosti do drugih, še več, vodi h globalizaciji ravnodušnosti« (Homilija na Lampedusi, 8. julij 2013).

Tudi nam se lahko zgodi, da ne opazimo brata v težavah

Na koncu tvegamo, da bi tudi mi postali kakor bogatin, o katerem govori evangelij, ki se ni menil za ubogega Lazarja, ki je bil »poln ran. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z mize.« (Lk 16,20-21) Ker je bil preveč zaposlen s tem, da si je kupoval elegantne obleke in prirejal sijajne gostije, bogatin v priliki ne vidi Lazarjevega trpljenja. In tudi mi, ki nas preveč prevzame vztrajanje pri našem blagostanju, tvegamo, da ne bi opazili brata in sestre v težavah.

Kot kristjani ne moremo biti ravnodušni

Vendar pa kot kristjani ne moremo biti ravnodušni do drame starih in novih revščin, najtemnejših samot, zaničevanja in diskriminacije tistega, ki ne pripada »naši« skupini. Ne moremo ostati neobčutljivi, z omrtvičenim srcem, pred bedo tolikih nedolžnih. Ne moremo, da ne bi jokali. Ne moremo, da ne bi odreagirali. Prosimo Gospoda za milost jokanja, za tisti jok, ki spreobrne srce vseh teh grehov.

Ljubiti Boga in bližnjega

Če želimo biti Božji možje in žene, kakor naroča sv. Pavel Timoteju, moramo ohraniti »zapoved brez madeža in brez graje« (1Tm 6,14). In zapoved je ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Ni ju mogoče ločiti! In ljubiti bližnjega kakor samega sebe pomeni tudi resno si prizadevati za izgradnjo pravičnejšega sveta, kjer bi imeli vsi dostop do zemeljskih dobrin, kjer bi imeli vsi priložnost, da bi se uresničili kot osebe in kot družine, kjer so vsem zagotovljene temeljne pravice in dostojanstvo.

Ljubiti pomeni postati bližnji

Ljubiti bližnjega pomeni imeti sočutje za trpljenje bratov in sester, približati se, dotakniti se njihovih ran, podeliti njihove zgodbe, da bi jim konkretno izkazali nežnost Boga. Pomeni postati bližnji vsem maltretiranim in zapuščenim popotnikom na poteh sveta, da bi lajšali njihove bolečine in jih peljali na najbližji kraj sprejema, kjer bi se lahko poskrbelo za njihove potrebe.

Vsi bratje, otroci istega Očeta

To sveto zapoved je dal Bog svojemu ljudstvu in jo je zapečatil s krvjo svojega Sina Jezusa, da bi bila vir blagoslova za vse človeštvo. Da bi si mogli skupaj prizadevati pri izgradnji človeške družine v skladu s prvotnim načrtom, razodetim v Jezusu Kristusu: vsi bratje, otroci istega Očeta.

Materinska ljubezen Marije na poti

Danes potrebujemo tudi mater, zato izročamo materinski ljubezni Marije na poti, Marije tolikih bolečih poti, migrante in begunce, skupaj s prebivalci periferij sveta in s tistimi, ki so njihovi sopotniki.