Išči

Vatican News
Papež Frančišek med splošno avdienco. Papež Frančišek med splošno avdienco.  (ANSA)

Papeževa poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2019

»Ne gre le za migrante.« To je naslov poslanice papeža Frančiška za 105. svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bomo obhajali 29. septembra letos. Sveti oče v njej zapiše, da nam migranti pomagajo brati znamenja časa, preko njih pa nas Gospod poziva k spreobrnjenju ter naj se osvobodimo ravnodušnosti, eksluzivizma in kulture odmetavanja.

Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev 2019
(29. september 2019)

Ne gre le za migrante

Dragi bratje in sestre,
vera nam zagotavlja, da je na skrivnosten način Božje kraljestvo že navzoče tukaj na zemlji (prim. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 39), vendar moramo žal tudi danes z žalostjo ugotoviti, da se le-to srečuje z ovirami in z nasprotujočimi se silami. Nasilni spopadi in prave vojne še naprej parajo človeštvo; krivice in diskriminacija si sledijo ena za drugo; s težavo se prerašča ekonomska in družbena neravnovesja tako na lokalni kot na globalni ravni. Ceno za našteto pa predvsem plačujejo najrevnejši in najbolj prikrajšani.

Ekonomsko najnaprednejše družbe razvijajo znotraj samih sebe težnjo skrajnega individualizma, ki v povezavi z utilitaristično miselnostjo in okrepljeno z medijskim omrežjem ustvarja »globalizacijo ravnodušnosti«. Migranti, begunci, razseljene osebe in žrtve trgovine z ljudmi so v tem scenariju postali znamenje izključevanja, saj poleg težav, ki jih njihovo stanje prinaša, pogosto morajo prenašati tudi negativno sodbo, da so vzrok vsega družbenega zla. Takšna drža do njih je znak za alarm, saj napoveduje moralni propad, proti kateremu bomo šli, če bomo še naprej odstopali prostor kulturi odmetavanja. Dejansko na tej poti, vsakdo, ki ne bo v okviru sprejetih meril telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, tvega, da bo potisnjen v ozadje in izključen.

Zato navzočnost migrantov, beguncev in ranljivih ljudi nasploh predstavlja danes vabilo k povrnitvi nekaterih bistvenih razsežnosti našega krščanskega bivanja in naše človečnosti, ki so v nevarnosti, da v tem udobnem stilu življenja zamrejo. Poglejte zakaj ne gre le za migrante, saj ko se zanimamo za njih, se zanimamo tudi za nas same; in ko začnemo skrbeti zanje, začnemo vsi rasti; in ko jim prisluhnemo, damo glas tudi tistemu delu nas samih, kar morda skrivamo, ker dandanes ni spoštovano.

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27). Ne gre le za migrante – gre tudi za naše strahove. Grozote in strahote našega časa povečujejo »naš strah pred 'drugimi'«, pred neznanci, pred obrobnimi, pred tujci ... To je danes še zlasti vidno, ko se soočamo s prihodom migrantov in beguncev, ki trkajo na naša vrata, da bi našli zaščito, varnost in boljšo prihodnost. Res je, strah je upravičen tudi zato, ker za to srečanje manjka priprava« (Homilija v Sacrofanu, 15. februarja 2019). Težava pa ni v tem, da imamo dvome in strahove, ampak ko začnejo le-ta pogojevati naš način razmišljanja in delovanja do te mere, da zaradi njih postanemo nestrpni, zaprti in ne da bi se tega zavedali morda celo rasistični. Tako nam strah vzame željo in zmožnost, da bi se srečali z drugim, s človekom, ki je drugačen od nas; vzame pa nam tudi priložnost, da bi se srečali z Gospodom (prim. Homilija pri maši ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev, 14. januarja 2018).

»Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46). Ne gre le za migrante – gre za dejavno ljubezen. Z dejanji dejavne ljubezni izkazujemo svojo vero (prim. Jak 2,18). In najvišja oblika dejavne ljubezni je tista, ki jo izkažemo ljudem, ki nam ne morejo povrniti ali se morda niti zahvaliti. »To, kar je v igri, je obličje, ki si ga želimo dati kot družba, ter vrednost vsakega življenja. Napredek naših ljudstev je odvisen predvsem od sposobnosti, da dopustimo, da nas premakne in gane tisti, ki trka na vrata ter s svojim pogledom diskreditira in odvzame moč vsem lažnim malikom, ki si lastijo in zasužnjujejo življenje; malike, ki obljubljajo varljivo in kratkotrajno srečo, ki je zgrajena na mejah stvarnosti in trpljenju drugih.  « (Govor v škofijski Karitas v Rabatu, 30. marca 2019).

»Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33). Ne gre samo za migrante – gre za našo človečnost. To, kar je nagnilo Samarijana, ki je bil za jude tujec, da ni šel mimo, je bilo sočutje, čutenje, ki ga ni moč razložiti zgolj na razumski ravni. Sočutje zaigra na najbolj občutljive strune naše človečnosti in sproži neogibno spodbudo, da bi postali »bližnji« vsem, ki jih vidimo, da so v težavah. Kot nas uči sam Jezus (prim. Mt 9,35–36; 14,13–14; 15,32–37), biti sočuten pomeni prepoznati trpljenje drugega in nemudoma ukrepati, da bi njegove rane omilili, jih zacelili in ga rešili. Biti sočuten pomeni ustvariti prostor za nežnost, ki jo današnja družba pogosto spregleda. »Odpiranje sebe drugim ne siromaši temveč bogati, ker pomaga k temu, da smo bolj človeški; da se prepoznamo kot aktivni del veliko večje celote in svoje življenje razumemo kot dar za druge; da ne vidimo več za cilj lastne interese, temveč dobro človeštva« (Govor v mošeji Heydarja Alijeva v Bakuju, 2. oktobra 2016).

»Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10). Ne gre le za migrante – gre za to, da nikogar ne izključujemo. Današnji svet do izključenih postaja vse bolj elitističen in krut. V državah v razvoju se še naprej izčrpavajo najboljši naravni in človeški viri v korist nekaterih privilegiranih trgov. Vojne prizadenejo le nekatere regije sveta, orožje zanje pa izdelujejo in prodajajo v drugih regijah, ki niso pripravljene nuditi zatočišča beguncem, ki so posledica teh spopadov. Ceno vedno plačujejo majhni, revni, najranljivejši, ki jim ne dovolimo, da bi sedeli za mizo in se jim od gostije pusti le »drobtine« (prim. Lk 16,19–21). »Cerkev v izhodu« […] zna brez strahu sprejeti pobudo, iti naproti, iskati oddaljene in priti na razpotja ter povabiti izključene« (Veselje evangelija, 24). Izključujoči razvoj omogoča, da bogati postajajo še bogatejši in revni še revnejši. Resnični razvoj pa si zastavlja cilj, da bo vključeval vse moške in ženske na svetu, spodbujal njihovo celostno rast in poskrbel za prihodnje generacije.

»Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,43–44). Ne gre le za migrante – gre za to, da se zadnje postavi na prvo mesto. Jezus Kristus od nas zahteva, naj ne popuščamo logiki sveta, ki opravičuje nepravičnost do drugih zaradi lastne koristi ali koristi lastne skupine: »Najprej jaz, potem pa drugi!« Pravi moto kristjana pa je: »Najprej zadnji!« »Individualistični duh je plodna zemlja za rast brezbrižnosti do bližnjega, zaradi katere ga obravnavamo kot kupoprodajni predmet in ki nas vodi v nezainteresiranost za človeškost drugih ter nas nazadnje napravi za bojazljive in cinične ljudi. Nimamo morda pogosto takšnih občutij do revnih, odrinjenih in zadnjih v družbi? In koliko teh 'zadnjih' imamo v naših družbah! Med njimi mislim predvsem na migrante s svojim bremenom težav in trpljenja, s katerim se vsak dan soočajo pri iskanju, včasih brezupnem, kraja, kjer bi živeli v miru in dostojanstvu« (Govor diplomatskemu zboru, 11. januarja 2016). V logiki evangelija bodo zadnji prvi, zato jim moramo služiti.

»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Ne gre le za migrante – gre za človeka v celoti in za vse ljudi. V Jezusovih besedah naletimo na jedro njegovega poslanstva: poskrbeti, da bi vsi prejeli dar življenja v vsej polnosti, v skladu z Očetovo voljo. Osebo v vseh njenih številnih razsežnostih, vključno z duhovno, moramo v vsaki politični dejavnosti, v vsakem načrtu, v vsakem pastoralnem delovanju postaviti v središče. To velja za vse ljudi, kajti treba je priznati njihovo temeljno enakost. Zato se razvoj »ne omejuje le na preprosto ekonomsko rast. Če naj bo pristen, mora biti celosten, to se pravi, namenjen mora biti napredovanju vsakega človeka in celotnega človeka« (Sv. Pavel VI., O delu za razvoj narodov, 14).

»Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Ne gre le za migrante – gre za gradnjo Božjega in človekovega mesta. V tem našem času, ki se ga imenuje tudi doba migracij, mnogi nedolžni ljudje postanejo žrtve »velike prevare« neomejenega tehnološkega in potrošniškega napredka (prim. Hvaljen, moj Gospod, 34). Zato se odpravijo proti »raju«, ki njihova pričakovanja neizogibno pušča na cedilu. Njihova navzočnost, ki je včasih neprijetna, pomaga ovreči mit o napredku, namenjenem le redkim, a vzpostavljenem na izkoriščanju mnogih. Zato moramo najprej videti sami »in nato pomagati drugim, da vidijo, kako migranti in begunci ne predstavljajo le problemov, s katerimi se moramo soočiti, temveč da so brat in sestra, ki naj ju sprejmemo, spoštujemo in ljubimo, pa tudi priložnost, ki nam jo naklanja Božja previdnost, da bi prispevali pri gradnji bolj pravične družbe, bolj popolne demokracije, bolj solidarne države, bolj bratskega sveta in v skladu z evangelijem bolj odprte krščanske skupnosti« (Sporočilo za svetovni dan migrantov in beguncev 2014).

Dragi bratje in sestre, odgovor na izzive sodobnih migracij lahko povzamemo s štirimi glagoli: sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati. Ti glagoli pa ne veljajo le za migrante in begunce. Izražajo cerkveno poslanstvo v dobro vseh tistih, ki živijo na bivanjskih obrobjih in ki jih je treba sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati. Če bomo te glagole uresničevali, bomo prispevali pri gradnji Božjega in človeškega mesta. Spodbujali bomo celostni razvoj vseh ljudi in bomo pomagali tudi svetovni skupnosti približati se ciljem trajnostnega razvoja, ki si jih je sama zadala in bi jih brez tega težko dosegla.

Pri vsem tem torej ne gre le migrante, ampak za vse nas ter za sedanjost in prihodnost človeške družine. Migranti, zlasti najbolj ranljivi, nam pomagajo razbirati »znamenja časov«. Gospod nas po njih kliče k spreobrnjenju, da opustimo izključevanje, brezbrižnost in kulturo odmetavanja. Gospod nas po njih vabi, da ponovno osvojimo krščansko življenje v vsej njegovi celovitosti, vsak v skladu s svojo poklicanostjo, za izgradnjo sveta, ki bo vse bolj v skladu z Božjim načrtom.

S tem upanjem in po priprošnji Device Marije na poti, kličem obilje blagoslova na migrante in begunce po vsem svetu ter na vse tiste, ki jih spremljajo na njihovi poti.

Iz Vatikana, 27. maja 2019.
Frančišek

Prisluhni poslanici
Petek, 27. september 2019, 20:01