Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med srečanjem s katoliško skupnostjo v cerkvi sv. nadangela Mihaela v bolgarskem mestu Rakovski Papež Frančišek med srečanjem s katoliško skupnostjo v cerkvi sv. nadangela Mihaela v bolgarskem mestu Rakovski  (Vatican Media)

Papež bolgarski katoliški skupnosti: Enost pastirja in Božjega ljudstva

V cerkvi sv. nadangela Mihaela v bolgarskem mestu Rakovski se je sveti oče srečal s katoliško skupnostjo. Pozdravil ga je škof v Sofiji in Plovdivu, msgr. Gheorghi Ivanov Jovčev. Sledila so pričevanja ene redovne sestre iz skupnosti evharistink, enega duhovnika in ene družine.

Andreja Červek – Vatikan

»Želel bi se vam zahvaliti,« je papež začel svoj govor, »ker ste mi pomagali bolje videti in razumeti razlog, zakaj je ta dežela bila tako zelo ljubljena in pomembna za sv. Janeza XXIII., kjer je Gospod pripravljal tisto, kar je bil pomemben korak na naši cerkveni poti. Med vami je vzklilo trdno prijateljstvo s pravoslavnimi brati, ki se je podalo na pot, kjer se je rodilo zelo želeno in krhko bratstvo med osebami in skupnostmi.«

Videti z očmi vere

»Videti z očmi vere.« Papež je želel spomniti na besede papeža Janeza XXIII., ki je znal uglasiti svoje srce z Gospodovim na tak način, da je lahko rekel, da se ne strinja s tistimi, ki so okoli sebe videli samo slabo; imenoval jih je preroki nesreče. Kot je govoril, je treba zaupati v Previdnost, ki nas neprestano spremlja in je zmožna uresničiti večje in nepričakovane načrte.

Božji moški in ženske

Božji ljudje so tisti, ki so se naučili videti, zaupati, odkrivati in se pustiti voditi moči vstajenja. Priznajo, da obstajajo situacije ali trenutki, ki so boleči in še posebej krivični, a ne stojijo križem rok, boječi ali, še slabše, da bi gojili ozračje nejevernosti, neugodja ali nadležnosti, kajti to škoduje duši, slabi upanje in preprečuje vsako možno rešitev. »Božji moški in ženske, ki imajo pogum, da naredijo prvi korak in ustvarjalno iščejo načine, da bi se postavili v prvo vrsto in pričevali, da Ljubezen ni mrtva, ampak je premagala vsako oviro. Tvegajo, kajti naučili so se, da je v Jezusu Bog sam tvegal. Tvegal je lastno meso, da se nihče ne bi čudil samega ali zapuščenega,« je zatrdil papež.

Vsak je vreden ljubezni

Spregovoril je o svojem jutranjem obisku begunskega centra Vrazhdebna, kjer se nahajajo begunci in prebežniki iz različnih držav sveta, da bi našli okolje za boljše življenje od tistega, ki so ga zapustili. Sestal se je tudi s prostovoljci Karitas. Kot mu je bilo povedano, se je center rodil iz zavedanja, da je vsaka oseba Božji otrok, neodvisno od etnične ali verske pripadnosti. »Da bi nekoga ljubili, ni treba najprej zahtevati curriculum vitae; ljubezen hodi spredaj, je vnaprejšnja. Ker je zastonjska,« je poudaril papež Frančišek. »V tem Karitasovem centru je veliko kristjanov, ki so se naučili gledati z očmi Gospoda, ki se ne zaustavlja pri pridevnikih, ampak vsakega išče in čaka z Očetovimi očmi. Videti z očmi vere je povabilo, naj življenja ne preživimo z dodeljevanjem etiket in razvrščanjem kdo je vreden ljubezni in kdo ne, ampak poskušamo ustvariti pogoje, da se bo vsaka oseba lahko čutila ljubljena, predvsem tiste, ki se čutijo pozabljene od Boga, ker so pozabljene od svojih bratov in sester. Kdor ljubi, ne izgublja časa z objokovanjem, ampak vedno vidi kaj konkretnega, kar lahko stori.« V tem Centru so se naučili videti probleme, jih prepoznati in se z njimi soočiti, poskušajo razločevati z Gospodovimi očmi. Kakor je rekel papež Janez XXIII.: »Nikoli nisem videl pesimista, ki bi naredil kaj dobrega.« »Gospod je prvi, ki ni pesimist in neprestano poskuša za vse nas odpreti poti vstajenja. Kako lepo je, ko so naše skupnosti pripravljalnice upanja!«

Župnija kot dom

»A da bi osvojili Božji pogled, potrebujemo druge, potrebujemo, da nas naučijo gledati in čutiti kakor Jezus gleda in čuti, da bi tako naše srce lahko utripalo z njegovimi čustvi.« Papežu se je zato zdelo pomembno pričevanje družine, staršev Mitka in Miroslave s hčerko Bilyano, ki sta dejala, da je zanju bila župnija vedno drugi dom, kraj, kjer sta v skupni molitvi in podpori oseb vedno našla moč za nadaljevanje poti. »Župnija se na ta način spremeni v dom sredi vseh ostalih domov in je zmožna ponavzočiti Gospoda tam, kjer vsaka družina, vsaka oseba vsakodnevno poskuša zaslužiti kruh. Tam, na križišču poti, se nahaja Gospod, ki nas ni hotel rešiti z dekretom, ampak je vstopil in hoče vstopiti v največjo intimnost naših družin in nam reči kakor učencem: Mir vam bodi!«

Skrbeti drug za drugega

Papež je z zakonci želel podeliti vodilo: »Nikoli ne odidite spat jezni, niti eno noč!« To je vodilo, ki lahko služi tudi nam kristjanom. Res je, da se hodi skozi različne preizkušnje. Zato je treba biti pozorni, da si jeza, bes ali zagrenjenost ne bi prisvojili srca. In pri tem si moramo pomagati, skrbeti drug za drugega, da ne bi ugasnil plamen, ki ga je Duh prižgal v našem srcu.

Božje ljudstvo in pastir

»Vi ste hvaležni, da vaši duhovniki in vaše redovnice skrbijo za vas,« je nadaljeval papež in priznal, da ga je ganilo pričevanje duhovnika, ki ni govoril o svojem službovanju, ampak o osebah, ki jih je Bog poslal k njemu, da bi mu pomagale postati dober Božji služabnik. »Božje ljudstvo se zahvaljuje svojemu pastirju in pastir prizna, da se uči biti vernik s pomočjo svojih ljudi, svoje družine in sredi med njimi. Živa skupnost, ki podpira, spremlja, združuje in bogati. Nikoli ločeni, ampak povezani, vsak se uči biti znamenje in blagoslov Boga za druge. Duhovnik brez svojega ljudstva izgubi identiteto in ljudstvo se brez svojih pastirjev lahko razdrobi. Enost pastirja, ki podpira in se bori za svoje ljudstvo, in ljudstva, ki podpira in se bori za svojega pastirja. Vsak posveti svoje življenje drugim. Nihče ne more živeti samo zase, živimo za druge. To je duhovniško ljudstvo, ki z duhovnikom zmore reči 'To je moje telo, ki se daje za vas'. Tako se učimo biti Cerkev-družina-skupnost, ki sprejema, posluša, spremlja, skrbi za druge in razodeva svoje resnično obličje, kar je obličje matere. Cerkev-mati, ki probleme svojih otrok živi kot svoje, ki ne ponuja v naprej pripravljenih odgovorov, ampak skupaj z njimi išče poti življenja, sprave; Božje kraljestvo poskuša narediti navzoče. Cerkev-družina-skupnost, ki vzame v svoje roke vozle življenja, ki so pogosto veliki kot klobčiči; in preden jih razplete, jih naredi za svoje, sprejme jih v roke in jih ljubi.« Družina med družinami, odprta, da v današnjem svetu pričuje o veri, upanju in ljubezni do Gospoda in do tistih, ki jih On ljubi s posebno ljubeznijo. Dom z odprtimi vrati.

Mladi

»Vi ste po veri otroci dveh velikih pričevalcev, ki sta pričevala s svojim življenjem Gospodovo ljubezen v tej deželi. Brata Ciril in Metod, sveta moža z velikimi sanjami, sta bila prepričana, da je najbolj pristen način za govorjenje o Bogu lasten jezik. Tako sta se z drznostjo posvetila prevajanju Svetega pisma, da ne bi nihče ostal prikrajšan za Besedo, ki daje življenje.« Da bi po zgledu svetih Cirila in Metoda danes bili »dom z odprtimi vrati«, je treba znati biti drzni in ustvarjalni pri vprašanju, kako lahko Božjo ljubezen do nas prevedemo na konkreten in razumljiv način mladim generacijam. Vemo in doživljamo, kako mladi v običajnih strukturah pogosto ne najdejo odgovora za njihov nemir, potrebe, probleme in rane. »To od nas zahteva nov napor domišljije pri naših pastoralnih dejanjih, da bi našli načine za dosego njihovega srca, poznali njihova pričakovanja in opogumljali njihove sanje, kakor skupnost-družina, ki podpira, spremlja in vabi h gledanju prihodnosti z upanjem. Velika skušnjava, s katero se soočajo nove generacije, je pomanjkanje korenin, ki bi jih podpirale; in to jih vodi v izkoreninjenost in v veliko osamljenost. Naši mladi v trenutku, ko se čutijo poklicani izraziti ves potencial, ki ga imajo, velikokrat ostanejo na pol poti zaradi frustracij in razočaranj, ki jih doživijo, kajti nimajo korenin, na katere bi se oprli pri gledanju naprej. In to se poveča, ko se čutijo obvezani zapustiti svojo zemljo, lastno domovino, lastno družino.«

Pisati zgodovino, ki bo še prišla

»Ne bojmo se sprejeti novih izzivov, pod pogojem, da se na vsak način trudimo, da naši ljudje ne bodo prikrajšani za luč in tolažbo, ki se rodita iz prijateljstva z Jezusom, za skupnost vere, ki jih podpira, in za novo obzorje, ki vedno spodbuja in obnavlja ter jim daje smisel in življenje. Ne pozabimo, da so najlepše strani življenja Cerkve bile napisane, ko se je Božje ljudstvo ustvarjalno podajalo na pot, da bi prevedlo Božjo ljubezen v vsak zgodovinski trenutek, z izzivi, s katerimi so se postopoma srečevali. Lepo je vedeti, da lahko računate na pomembno zgodovino. A še lepše se je zavedati, da je vam zaupano zapisati to, kar bo še prišlo. Ne utrudite se biti Cerkev, ki še vedno sredi nasprotij, bolečine in revščine rojeva otroke, ki jih ta tla potrebujejo na začetku 21. stoletja, s tem ko eno uho prislanjajo na evangelij, drugo pa na srce svojega naroda. Zahvaljujem se vam za to lepo srečanje,« je sklenil svoj nagovor papež Frančišek.

Audio
Ponedeljek, 6. maj 2019, 15:46