Išči

Vatican News
Ikona bolgarskih mučencev, ki jo bo škofija Nikopol podarila svetemu očetu Ikona bolgarskih mučencev, ki jo bo škofija Nikopol podarila svetemu očetu 

V pripravi na apostolski obisk: Cerkev v Bolgariji

V pripravi na 29. mednarodno apostolsko potovanje papeža Frančiška, ki bo potekalo od 5. do 7. maja, predstavljamo zgodovino Cerkve v Bolgariji.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Od začetkov do 18. stoletja

Njeni začetki segajo v čas starodavnih krščanskih skupnosti, ki so bile prisotne na Balkanu že v prvih stoletjih. Eden izmed ključnih dogodkov je bil Tolerančni edikt iz Serdike (današnje Sofije), ki ga je leta 311, dve leti pred bolj znanim Milanskim ediktom, razglasil cesar Galerij. Z njim je tudi krščanstvo priznal za eno izmed dovoljenih oblik verovanja v Rimskem imperiju. 

Prvi kristjani, ki so bili prisotni na tem ozemlju, so sobivali skupaj z drugimi veroizpovedmi vse do 9. stoletja. Takrat so se namreč po krstu bolgarskega kralja Borisa I. (leta 865) prabolgarski in praslovanski prebivalci Kraljestva množično spreobrnili v krščanstvo. V to obdobje sega tudi uvajanje glagolice, ki sta jo razvila sv. Ciril in Metod, in iz katere izhaja današnja cirilica.
Po velikem vzhodnem razkolu leta 1054 se je bolgarska Cerkev pridružila pravoslavju ter spadala pod ozemlje Konstantinopla. Katoliška skupnost je ponovno zaživela v 17. stoletju, med otomansko okupacijo, zahvaljujoč frančiškanskim misijonarjem, ki so prišli iz Bosne. Ti so v rimskokatoliško vero spreobrnili precej kristjanov v Bolgariji, iz njih pa izvira tudi današnja katoliška skupnost latinskega obreda v državi.    

19. stoletje: vloga Cerkve pri narodnem preporodu Bolgarije

Kljub temu, da je katoliška Cerkev v Bolgariji v manjšini, pa je imela pomembno vlogo pri preporodu bolgarskega naroda v boju za osvoboditev izpod jarma Otomanov, ki se je dokončno končal leta 1908, ko je država dosegla polno neodvisnost.

1925‒1934: msgr. Roncalli, reorganizacija bolgarske Cerkve

V času med prvo in drugo svetovno vojno je katoliška Cerkev v Bolgariji doživela edinstven razvoj in je imela velik ugled. V tem času je bil posebej pomemben lik msgr. Angela Roncallija (bodočega papeža Janeza XXIII.), ki je leta 1925 prišel v Bolgarijo 

kot apostolski vizitator, med letoma 1931 in 1934 pa je v državi deloval kot prvi apostolski delegat. V tistem času je bilo pomembno poslanstvo katoliških šol, bolnišnic in sirotišnic, hkrati pa je šlo tudi za obdobje izrednega razcveta duhovnih in redovnih poklicev. Katoliški tisk je vključeval škofijski tednik »Istina« (»Resnica«, 1925‒1949) in ugleden almanah »Kiril i Metodi« (»Ciril in Metod«, 1918‒1949). Kot apostolski delegat je msgr. Roncalli sodeloval pri reorganizaciji bolgarske Cerkve in njenih cerkvenih okrožij. Vernike bizantinskega obreda je združil v en eksarhat s sedežem v Sofiji, poleg tega pa je v prestolnici ustanovil tudi semenišče za bogoslovce, ki so bili posvečeni v latinskem in bizantinskem obredu, ki je bilo zaupano jezuitom (1934).

1949‒1990: od komunističnega zatiranja do verske svobode

Komunistični režim v Bolgariji je nad pravoslavno Cerkvijo izvajal strog nadzor, medtem ko so bili katoličani preganjani in mučeni. Vlada je leta 1949 prekinila diplomatske odnose s Svetim sedežem, likvidirala cerkveno hierarhijo, strogo nadzirala vsakršno obliko pastoralne dejavnosti ter vernikom prepovedala združevanje. Leta 1952 je bilo 40 predstavnikov katoliške Cerkve obsojenih z lažno obtožbo, da so sodelovali z zahodnimi silami, da bi zrušili vlado. Med njimi je bil tudi msgr. Evgenij Bosilkov, škof v Nikopolu, ki ga je Janez Pavel II. leta 1998 razglasil za blaženega.

1990‒2002: verska svoboda, obisk Janeza Pavla II.

Po koncu komunističnega režima je Bolgarija 6. decembra 1990 ponovno vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem in versko svobodo. Državo je med 23. in 26. majem 2002 obiskal sveti oče Janez Pavel II. Med ključnimi trenutki apostolskega potovanja je bilo srečanje s patriarhom Maksimom in svetim sinodom bolgarske pravoslavne Cerkve in beatifikacija treh duhovnikov avguštincev asumpcionistov (Kamen Vičev, Pavel Džidžov in Jozafat Šiškov), mučencev pričevalcev vere v času komunističnega režima.

Cerkev v Bolgariji danes

Katoličani v Bolgariji danes predstavljajo približno 1% vseh prebivalcev, velika večina je Bolgarov, med njimi pa so tudi katoličani iz drugih narodov, med drugim tudi turškega porekla. Obstajata dve skupini, ki pa sta danes medsebojno zelo povezani: 

katoličani latinskega in katoličani bizantinskega obreda. Cerkev je prisotna z dvema škofijama latinskega obreda (Sofija in Plovdiv ter Nikopol) ter apostolskim eksarhatom (Sofija).
Kljub temu, da je število katoličanov majhno, pa je Cerkev živa in dinamična, dejavna je predvsem na karitativnem področju. Izzivi, s katerimi se sooča, so povezani predvsem s sekularizacijo, ogrožanjem tradicionalne oblike družine in z odločitvami proti življenju. Škofje posebno pozornost posvečajo verski formaciji, pastorali družine in mladih. Med pomembnejšimi pobudami v zadnjih letih na tem področju je bilo prvo narodno srečanje katoličanov v Bolgariji leta 2013 in prvo narodno srečanje katoliške mladine leto zatem. 

Ekumenizem

Na področju odnosov s pravoslavno Cerkvijo, ki je v ustavi opredeljena kot »tradicionalna vera« (in kot taka edina, za katero po zakonu ni potrebno, da se registrira) je bil pomemben trenutek zgodovinsko srečanje papeža Janeza Pavla II. s patriarhom Maksimom in svetim sinodom med obiskom Bolgarije. Dobri odnosi se nadaljujejo tudi s patriarhom Neofitom, ki je to vlogo prevzel leta 2013, skupna skrb in pozornost pa sta namenjeni predvsem širjenju sekularizacije v bolgarski družbi.
26. decembra 2018 je bil sprejet nov verski zakon – njegovemu osnutku je nasprotovala tudi katoliška Cerkev, saj je predvideval korenito poseganje države v notranje zadeve verskih skupnosti.

Prisluhni prispevku
Sreda, 1. maj 2019, 12:33