Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra  (Vatican Media)

Kateheza: Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Oče. Ne pušča nas samih

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s pojasnjevanjem molitve Očenaš in tokratno katehezo namenil prošnji Ne zapusti nas v skušnjavi ali Ne dopusti, da pademo v skušnjavo.

Andreja Červek – Vatikan

Očenaš se začne na veder način. Zbuja nam željo, da bi se med nami lahko izpolnil velik Božji načrt. Zatem nam obrne pogled na življenje in nas usmeri k prošnji za tisto, kar potrebujemo vsak dan, to je vsakdanji kruh. Molitev se zatem posveti našim medosebnim odnosom, pogosto skvarjenim zaradi egoizma; prosimo za odpuščanje in se trudimo, da bi odpustili. S tem predzadnjim vzklikom pa naš pogovor z nebeškim Očetom vstopi v notranjost drame, na področje soočanja med našo svobodo in pastmi hudobca.

Bog je Oče in svojim otrokom ne nastavlja pasti

Kot vemo, je dejal papež Frančišek, je težko ohraniti točen pomen originalnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A v zvezi z enim elementom smo lahko soglasni. »Kakor koli se razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti. Kakor da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. Takšna razlaga je v nasprotju predvsem s samim besedilom in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus,« je izpostavil papež in opozoril, naj ne pozabimo, da se Očenaš začne z besedo Oče. Je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. »Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so podobe mnogih poganskih božanstev.«

V pismu apostola Jakoba beremo takole: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: 'Bog me skuša.' Boga namreč zlo ne more skušati, pa tudi sam nikogar ne skuša« (Jak 1,13). Če že, je ravno nasprotno, je pripomnil papež: »Oče ni avtor zla, nobenemu otroku, ki prosi za ribo, ne bo dal kače (glej Lk 11,11), kakor nas uči Jezus. In ko se v človekovem življenju pojavi zlo, se bori na njegovi strani, da bi se ga človek lahko osvobodil. Bog se vedno bori za nas, ne proti nam. Je Oče! In v tem smislu mi molimo Oče naš.«

Bog je vedno z nami

Ta dva elementa, preizkušnja in skušnjava, sta bila skrivnostno navzoča v življenju samega Jezusa. V tej izkušnji je Božji Sin postal v celoti naš brat. In to na način, ki skorajda pohujšuje. A ravno ti evangeljski odlomki nam kažejo, da so najtežji vzkliki Očenaša, s katerimi se besedilo zaključuje, že bili uslišani. »Bog nas ne pušča samih, ampak se v Jezusu razodene kot Bog-z-nami, vse do skrajnosti,« je poudaril Frančišek. »Z nami je, ko nam da življenje, z nami je tekom življenja, z nami je v veselju, z nami je v preizkušnjah, z nami je v žalosti, z nami je v porazih, z nami je, ko grešimo – vedno je z nami, saj je Oče in nas ne more zapustiti.«

Jezus je že izboril zmago

Če smo v skušnjavi, da bi povzročili slabo, s tem pa zanikali bratstvo z drugimi in hoteli imeti absolutno oblast nad vsem in vsemi, se je Jezus za nas že bojeval s to skušnjavo. To nam izpričujejo prve strani evangelijev. Takoj zatem, ko ga je Janez krstil sredi množice grešnikov, se Jezus umakne v puščavo in je preizkušan s strani satana. A Jezus zavrne vsako skušnjavo in iz njih pride kot zmagovalec. Matejev evangelij ima zanimivo potezo, s katero sklene dvoboj med Jezusom in sovražnikom: »Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli« (Mt 4,11).

Bog, ki človeka prosi bližine

»Tudi v času največje preizkušnje nas Bog ne pušča samih,« je poudaril sveti oče. »Ko se Jezus umakne v Getsemani, da bi molil, njegovo srce napolni neizrekljiva tesnoba. Doživlja osamljenost in zapuščenost (…) Preizkušnja je tako zelo silovita, da se zgodi nekaj nepričakovanega. Jezus nikoli ne išče ljubezni zase, pa vendar v tisti noči čuti, da je njegova duša žalostna do smrti. In tako svoje učence prosi za bližino: 'Ostanite tukaj in bedite z menoj' (Mt 26,38). Kot vemo, učenci, obteženi z otrplostjo zaradi strahu, zaspijo. Bog v trenutku agonije prosi človeka, naj ga ne zapusti, a človek spi. V trenutku, ko človek spozna svojo preizkušnjo, pa Bog bdi.« V najtežjih, najbolj trpečih in najbolj tesnobnih trenutkih našega življenja, Bog bdi ob nas, se z nami bori in nam je vedno blizu, ker je Oče – Oče pa nikoli ne zapusti svojih otrok. »Tista noč Jezusove bolečine in boja je zadnji pečat učlovečenja: Bog nas pride iskat v naša brezna in muke, s katerimi je posuta zgodovina.«

Papež Frančišek je izpostavil, da nam je v uri preizkušnje v tolažbo vedeti, da »tista dolina, odkar jo je prehodil Jezus, ni več zapuščena, ampak je blagoslovljena z navzočnostjo Božjega Sina. On nas nikoli ne bo zapustil!«

Katehezo je sklenil z molitvijo: »Odvrni torej od nas, o Bog, čas preizkušnje in skušnjav. A ko bo za nas prispel ta čas, Oče naš, pokaži nam, da nismo sami. Ti si Oče, pokaži nam, da je Kristus že vzel nase tudi težo tega križa. Pokaži nam, da nas Jezus kliče, naj ga nosimo z Njim in se zaupno izročimo Očetovi ljubezni.«

Audio

Photogallery

Fotografije
Sreda, 1. maj 2019, 12:26