Papež med katehezo: Odpuščanje kliče odpuščanje

Andreja Červek – Vatikan

V dosedanjih katehezah o Očenašu smo videli, da je ravno človek dolžnik pred Bogom. Od njega smo vse prejeli, v smislu narave in milosti. »Ne le, da je naše življenje bilo zaželeno, ampak je bilo tudi ljubljeno,« je dejal sveti oče. »Zares ni prostora za domišljavost, ko sklepamo roke k molitvi. V Cerkvi ne obstajajo 'self made man', ljudje, ki so se naredili sami. Vsi smo dolžniki Bogu in mnogim osebam, ki so nam poklonile ugodne življenjske pogoje. Naša identiteta se začne graditi z dobrim, ki smo ga prejeli. In kot prvo je to naše življenje.«

Pred Bogom smo vedno dolžniki

Kdor moli, se uči reči »hvala« in Boga prositi, naj je dobrohoten z njim ali z njo. Kakor koli se trudimo, vedno ostane nepovrnljiv dolg pred Bogom, ki ga ne bomo nikoli mogli povrniti. On nas neskončno ljubi, bolj kakor ga ljubimo mi. In kakor koli se trudimo živeti v skladu s krščanskim naukom, v našem življenju bo vedno nekaj, za kar lahko prosimo odpuščanje: pomislimo na dneve, ki smo jih preživeli v lenobi, na trenutke, ko je v našem srcu bila jeza … vse to so neredke izkušnje, zaradi katerih prosimo: »Gospod, Oče, odpusti nam naše dolge.«

Odnos z Bogom in odnos z brati

Če bolje pomislimo, bi se vzklik lahko končal že pri tem prvem delu. A Jezus ga poveže z drugim izrazom in tako naredi celoto. Odnos vertikalne dobrohotnosti s strani Boga se prelomi in se spremeni v nov odnos, ki ga živimo z našimi brati, to je horizontalen odnos. Dobri Bog nas vabi, naj smo vsi dobri. Dva dela prošnje sta povezana z neusmiljenim veznikom »kakor«: Gospoda prosimo, naj nam odpusti naše dolge, naše grehe, »kakor« tudi mi odpuščamo svojim prijateljem, osebam, s katerimi živimo, svojim sosedom, ljudem, ki kaj ne naredijo prav.

Bog odpušča vse in odpušča vedno

Vsak kristjan ve, da zanj obstaja odpuščanje grehov. Bog odpušča vse in odpušča vedno. Ko Jezus pripoveduje svojim učencem o Božjem obličju, ga opiše z izrazi nežnega usmiljenja. Pravi, da je v nebesih več veselja nad grešnikom, ki se pokesa, kakor pa nad množico pravičnih, ki ne potrebujejo spreobrnjenja (glej Lk 15,7.10). Nič v evangelijih ne daje misliti, da Bog ne bi odpustil grehov tistemu, ki je dobro pripravljen in prosi, da bi bil ponovno objet.

Ljubezen kliče ljubezen

A Božja milost, tako zelo obilna, je vedno zahtevna. Kdor je veliko prejel, se mora naučiti veliko dajati in ne obdržati samo zase tega, kar je prejel. Ni slučaj, da Evangelij po Mateju, potem ko nam pokloni besedilo Očenaš, med sedmimi uporabljenimi izrazi izpostavi ravno bratsko odpuščanje: »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,14-15). »Tukaj ponovno najdemo povezanost med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega. Ljubezen kliče ljubezen, odpuščanje kliče odpuščanje,« je dejal papež in zatem spomnil na priliko o bratskem odpuščanju, o kateri govori Matejev evangelij (glej Mt 18,21-35).

Če se ne potrudiš odpustiti

Nek služabnik je bil kralju dolžan zelo veliko vsoto denarja, deset tisoč talentov, ki je ni mogel povrniti. A zgodil se je čudež. Gospodar mu je dolg v celoti odpustil. Bila je to nepričakovana milost. Takoj zatem pa se je ta isti služabnik znesel nad enim od svojih bratov, ker mu je dolgoval sto denarjev. In čeprav je bila to majhna vsota, ni sprejel njegova opravičila in prošnje. Gospodar torej svojega služabnika pokliče nazaj in ga obsodi. »Kajti če se ne potrudiš odpustiti, ti ne bo odpuščeno. Če se ne potrudiš ljubiti, ne boš ljubljen,« je dejal papež.

Moč odpuščanja

Jezus v človeške odnose vnese moč odpuščanja. V življenju se vse ne reši s pravičnostjo. Predvsem tam, kjer je treba postaviti jez zlu, nekdo mora ljubiti onkraj dolžnosti, da bi se ponovno začela zgodba milosti. Zlo pozna svoja izdajstva in če se ga ne prelomi, se lahko razlije in zaduši ves svet. Pred zakon povračila, kar pomeni, da kar si ti storil meni, jaz storim tebi, Jezus postavi zakon ljubezni: kar je Bog storil zame, jaz povrnem tebi.

Najdragocenejše, kar smo prejeli

Papež Frančišek je povabil, naj v tem velikonočnem tednu razmislimo, ali smo zmožni odpustiti, in če tega ne zmoremo, naj prosimo Gospoda za milost odpuščanja, saj namreč gre za milost. »Bog vsakemu kristjanu podarja milost, da piše zgodbo dobrega v življenju svojih bratov, predvsem tistih, ki so naredili kaj neprijetnega in zgrešenega. Z eno besedo, objemom, nasmehom lahko drugim posredujemo najdragocenejše, kar smo prejeli. In kaj je najdragocenejša stvar, ki smo jo prejeli? Odpuščanje. To, da smo drugim zmožni tudi odpustiti.«