Cerca

Vatican News
Papež Frančišek med splošno avdienco v dvorani Pavla VI. Papež Frančišek med splošno avdienco v dvorani Pavla VI.  (Vatican Media)

Kateheza: Smo berači ljubezni. Bog nas ljubi kakor nihče drug na tej zemlji

Kateheza med današnjo splošno avdienco je imela naslov 'Oče, ki si v nebesih'. Papež Frančišek je spregovoril o človekovem nenehnem iskanju ljubezni. A človeška ljubezen ima dvojno naravo: hitro vzcveti in tudi hitro ovene. Edina stalna ljubezen je ljubezen Očeta, ki je v nebesih.

Andreja Červek – Vatikan

Moliti z zavestjo, da je Bog Oče

Prvi korak pri vsaki krščanski molitvi je vstop v skrivnost, in sicer skrivnost Očeta, je papež Frančišek začel katehezo in izpostavil, da je za molitev pomembno zavedanje, da je Bog Oče. Da bi razumeli, v kakšni meri je Bog naš oče, pomislimo na svoje starše, a jih moramo vedno do neke mere »izboljšati«, »očistiti«. Tako nam pravi tudi Katekizem katoliške Cerkve: »Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga« (KKC 2779).

Naši odnosi ljubezni so okrnjeni

Nihče med nami ni imel popolnih staršev, kakor tu mi ne bomo nikoli popolni starši ali pastirji. »Naše odnose ljubezni živimo vedno pod vplivom naših omejitev in tudi našega egoizma, zato so pogosto okrnjeni z željo po posedovanju drugega ali po manipulaciji z drugim. Zato so včasih ljubezenske izjave prelevijo v čustva jeze in sovražnosti.«

Smo večni berači ljubezni

In zato, kadar govorimo o Bogu kot očetu, medtem ko mislimo na podobo naših staršev, še posebej, če so nas imeli radi, moramo istočasno iti onkraj. Kajti Božja ljubezen je ljubezen Očeta, ki je v nebesih, kakor se glasi izraz, za katerega nam Jezus pravi, naj ga uporabljamo. »Je popolna ljubezen, ki jo mi v tem življenju okušamo samo na nepopoln način. Moški in ženske so večni berači ljubezni, iščejo kraj, kjer bi bili končno ljubljeni, a ga ne najdejo. Koliko razočaranih prijateljstev in koliko razočaranih ljubezni je na tem našem svetu!«

Dvojna narava človeške ljubezni

Papež Frančišek je zatem izpostavil dvojno naravo človeške ljubezni. Grški bog ljubezni je nedvomno najbolj tragičen. Ni mogoče razumeti, ali je angelsko bitje ali pa demon. Mitologija pravi, da je sin Porosa in Penie, kar pomeni 'zvitosti' in 'revščine'. Usojeno mu je, da ima v sebi nekaj od te fizionomije svojih staršev. Tukaj lahko razmišljamo o ambivalentni naravi človeške ljubezni: »Lahko se razcveti in mogočno zaživi v samo eni uri dneva, a takoj zatem ovene in umre. Česar se oklepa, ji vedno ubeži« (prim. Platon, Simpozij, 203). Prerok Ozej uporablja izraz, ki neusmiljeno uokviri prirojeno slabost naše ljubezni: »Naša ljubezen je kakor jutranji oblak, kakor rosa, ki ob zori izgine« (glej Oz 6,4). »Takšna je pogosto naša ljubezen: obljuba, ki jo je težko obdržati, je poskus, ki se hitro posuši in izhlapi, kakor ko zjutraj vzide sonce in odstrani nočno roso,« je dejal papež.

»Koliko krat smo mi ljudje ljubili na ta način, tako medel in neenakomeren. V želji, da bi imeli radi, smo zatem trčili ob svoje omejitve, s svojimi revnimi močmi, nesposobni, da bi obdržali obljubo, za katero se nam je v dnevih milosti zdelo, da jo lahko z lahkoto uresničimo. Navsezadnje je tudi apostola Petra bilo strah in je moral zbežati. Smo berači, ki na svoji poti tvegajo, da ne bodo nikoli v celoti našli tistega zaklada, ki ga iščejo od prvega dne svojega življenja – to je ljubezen.«

Obstaja še neka druga ljubezen

A obstaja še neka druga ljubezen, ljubezen Očeta, ki je v nebesih. Nihče ne sme dvomiti, da je namenjen tej ljubezni. Četudi bi nas naša mati in oče ne ljubila, imamo v nebesih Boga, ki nas ljubi, kakor nas nihče drug na tej zemlji ni ljubil in nas ne bo mogel nikoli ljubiti. Božja ljubezen je vedno stalna. Prerok Izaija pravi: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15-16). Kot je dodal papež, čeprav bi se vse naše zemeljske ljubezni zdrobile in nam v roki ne bi ostalo drugega kot prah, obstaja za vse nas goreča, edina in zvesta ljubezen Boga.

Z lakoto po ljubezni, ki jo čutimo vsi mi, iščemo nekaj, kar ne obstaja. A ta lakota je namreč povabilo, da spoznano Boga, ki je oče. Spreobrnjenje sv. Avguština je na primer šlo preko naslednjega grebena: mlad in sijajen govornik je med ustvarjenimi bitji iskal nekaj, kar mu nobeno od njih ni moglo dati, dokler ni nekega dne imel dovolj poguma, da je dvignil pogled. In tisti dan je spoznal Boga, ki ljubi.

Ljubezen Očeta vedno ostaja

Izraz »v nebesih« ne želi izraziti oddaljenosti, ampak korenito drugačnost ljubezni, drugo razsežnost ljubezni, neutrudno ljubezen, ki bo vedno ostala, ki je vedno na dosegu roke. Po papeževih besedah je dovolj reči »Oče naš, ki si v nebesih« in ta ljubezen pride k nam.

»Zato, ne boj se! Nihče med nami ni sam. Čeprav te je tvoj zemeljski oče pozabil in do njega čutiš jezo, ti ni zanikana temeljna izkušnja krščanske vere: vedeti, da si ljubljeni otrok Boga in da ni ničesar v življenju, kar bi lahko ugasnilo njegovo gorečo ljubezen do tebe,« je papež Frančišek sklenil katehezo.

Photogallery

Fotografije
20 februar 2019, 11:20