Jutranja homilija: Ljubosumje – črv, ki razjeda od znotraj

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je homilijo med jutranjo mašo v Domu sv. Marte oprl na berilo iz 1. Samuelove knjige (1 Sam 24,3-21), kjer beremo, kako splahni ljubosumje kralja Savla do Davida. Kot je pojasnil papež, Savlovo ljubosumje nastane zaradi petja mladenk ob zmagi nad Filistejci: »Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče!« (glej 1 Sam 18,6-16).

Črv, ki te gloda od znotraj

Tako se začne »nemir ljubosumja«, ki je kakor »črv, ki te gloda od znotraj«. Savel tako zbere vojsko, da bi ubil Davida. »Ljubosumja so zločini, vedno hočejo ubiti,« je zatrdil papež Frančišek. In tistemu, kdor pravi: »Ja, sem ljubosumen, a nisem morilec«, odgovarja: »Zdaj, ja. A če boš s tem nadaljeval, se bo slabo končalo.« Kajti z lahkoto se ubije »z jezikom, z obrekovanjem«.

Ljubosumje narašča, če se »pogovarjamo s sabo« in stvari interpretiramo v luči ljubosumja. V tem »klepetanju s sabo« je ljubosumnež »nezmožen videti resnico«. Samo neko zelo močno dejstvo mu lahko odpre oči. Savla je tako ljubosumje v njegovi fantaziji pripeljalo do tega, da je verjel, da je David morilec in sovražnik. 

»Tudi mi, ko se nam pojavi ljubosumje, zavist, naredimo tako. Vsak naj pomisli: 'Zakaj mi je ta oseba tako neznosna? Zakaj tiste sploh nočem videti?' Vsak med nami naj razmisli zakaj. Velikokrat bomo iskali 'zakaj' in ugotovili, da gre za naše fantazije. Fantazije, ki pa rastejo v tistem 'klepetanju' s sabo. Na koncu gre za Božjo milost, ko ljubosumnež pride do resničnosti, kakor se je to zgodilo Savlu. Ljubosumje se razpoči kakor milni mehurček, kajti ljubosumje in zavist nimata obstojnosti.«

Bog Savlu nameni milost

Savlova rešitev je v Božji ljubezni, je nadaljeval papež. Gospod mu je rekel, da če ne bo pokoren, mu bo vzel kraljestvo, a imel ga je rad. In tako mu nameni milost, da se je milni mehurček, ki je bil brez obstojnosti, razpočil. Kot beremo v današnjem berilu, Savel vstopi v votlino, da bi opravil svojo potrebo. A v votlini so skriti David in njegovi možje. Davidu pravijo, naj izkoristi priložnost in kralja ubije, a on to zavrne in pravi: »Nikoli ne bom položil roke na Gospodovega maziljenca.« »V tem vidimo Davidovo plemenitost, v primerjavi s Savlovim morilskim ljubosumjem,« je pripomnil papež. David na skrivaj odreže samo konec Savlovega plašča in ga vzame s sabo.

David zatem gre iz votline in spoštljivo pokliče Savla: »Moj gospod in kralj!«, čeprav ga je ta hotel ubiti. In ga vpraša: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ›Glej, David išče tvojo pogubo‹?« Pokaže mu kos plašča, ki mu ga je odrezal, in mu pravi: »Lahko bi tem ubil, a tega nisem storil.« In s tem se razpoči Savlov milni mehurček ljubosumja, spozna Davida, kakor da bi bil njegov sin in se vrne v resničnost ter pravi: »Pravičnejši si od mene; kajti ti si mi skazoval dobro, jaz pa sem ti vračal hudo.«

Bodimo pazljivi. Vprašajmo se: 'Kaj je v meni?'

Papež Frančišek je izpostavil, da gre za milost, ko se zavistnež, ljubosumnež, znajde pred resničnostjo, ki povzroči, da se razpoči milni mehurček, ki je pregreha ljubosumja in zavisti. Povabil je, naj pogledamo sebe, ko nam je neka oseba antipatična ali pa je ne maramo. Vprašajmo se: »Kaj je v meni? Je morda črv ljubosumja, ki raste, kajti drugi ima nekaj, kar jaz nimam, ali pa je v meni skrita jeza?« Svoje srce moramo »varovati pred to boleznijo, pred tem klepetanjem s sabo, ki povečuje ta milni mehurček, ki pa potem nima obstojnosti, a naredi veliko slabega«. Tudi ko kdo pride k nam in govori slabo od drugem, mu moramo pomagati razumeti, da ne govori z mirom, ampak z gorečnostjo, in da je v tej gorečnosti »zlo zavisti in zlo ljubosumja«.

»Bodimo pazljivi, kajti to je črv, ki vstopi v srce vseh nas, vseh nas, in nas pripravi do tega, da slabo presojamo ljudi, kajti v nas je tekmovalnost: on ima nekaj, česar jaz nimam. In tako se začne tekmovalnost. Vodi nas do odmetavanja ljudi, vodi nas v vojno, vojno doma, vojno v skupnosti, vojno na delovnem mestu. A začetek je ravno to, to seme vojne: zavist in ljubosumje.«

Transparentno in prijateljsko srce

Papež Frančišek je ob koncu jutranje homilije ponovno pozval, naj smo pazljivi, ko začutimo nenaklonjenost do nekoga, in naj se vprašamo: »Zakaj tako čutim?« In ne dopustimo, da bi zaradi tega »klepetanja« s sabo mislili slabo o drugih, kajti na ta način se povečuje milni mehurček.

»Gospoda prosimo za milost, da bi imeli transparentno srce kakor David. Transparentno srce, ki išče samo pravičnost, išče mir. Prijateljsko srce, srce, ki ne želi nikogar ubiti, kajti ljubosumje in zavist ubijata.«