Papež med homilijo: Biti kristjani je zastonjski dar. Zanj nismo plačali

Andreja Červek – Vatikan

Današnja jutranja homilija, ki jo je sveti oče imel med mašo v Domu sv. Marte, je izhajala iz Psalma 89 in berila iz 1. Samuelove knjige (1 Sam 16,1-13), ki sta se brala med bogoslužjem.

Psalm govori o izvolitvi Davida za kralja Izraela, potem ko je Gospod zavrnil Savla, ker mu ta ni bil pokoren. V berilu namreč beremo, kako Gospod pošlje Samuela, naj mazili za kralja enega od sinov Betlehemca Jeseja. Papež Frančišek je pojasnil, da maziljenje pomeni Božjo izvolitev in se uporablja tudi danes za posvetitev duhovnikov in škofov. Mi kristjani smo pri krstu prav tako maziljeni z oljem.

Jese je imel osem sinov in drug za drugim jih pokliče pred preroka. Gospod pa mu pravi, naj se ne zaustavlja pri »njegovi zunanjosti«, kajti »ne gre za to, kar človek vidi. Človek namreč gleda na zunanjost, Gospod pa gleda na srce«.

Papež je obnovil dogodke tistega časa: Davidovi bratje so se borili proti Filistejcem, da bi branili kraljestvo Izraela. Bili so zaslužni, a Gospod je izbral zadnjega med njimi. »Bil je nemiren fant.« Ko je lahko, je pustil čredo in hodil gledat, kako se njegovi bratje borijo proti Filistejcem. Bratje pa so ga pošiljali stran, past čredo, bil je nekoliko odrinjen. Jese torej pokliče Davida, ki je bil rdečkast in lepega videza. In Gospod pravi Samuelu, naj ga mazili. In tako je »od tega dne dalje Gospodov Duh prešinjal Davida«.

Božja izvolitev je zastonj

Gre za dogodek, ki nam daje misliti, je nadaljeval sveti oče. Vprašamo se lahko, kako to, da je Gospod izbral nekega normalnega fanta, ki je morda počenjal otročarije kot vsi fantje. Ni bil nek pobožen fant, ki bi vse dneve molil. Imel je sedem dobrih bratov, ki so imeli več zaslug od njega. Pa vendar je bil izvoljen najmanjši, »najbolj omejen, ta, ki ni imel nobenega naziva, ni imel ničesar«, ni se boril v vojni. To nam daje videti »zastonjskost Božje izvolitve«.

»Ko Bog izvoli, pokaže svojo svobodo in zastonjskost. Pomislimo na vse nas, ki smo tukaj: kako to, da je Gospod izvolil nas? 'Ker smo del krščanske družine, krščanske kulture …' Ne. Mnogi iz krščanske družine in krščanske kulture zavračajo Gospoda, nočejo ga. Kako to, da smo mi tukaj, izvoljeni od Gospoda? Zastonj, brez kakršne koli zasluge, zastonj. Gospod nas je izvolil zastonj. Ničesar nismo plačali, da smo postali duhovniki in škofje – tako vsaj mislim, ne? Kajti so tudi tisti, ki hočejo napredovati v tako imenovani cerkveni karieri, ki se obnašajo na simoničen način, iščejo vplivnost, da bi bili tu, tam, tam … povzpetniki. Ne, to ni krščansko. Biti kristjan, biti krščeni, biti posvečeni duhovniki in škofje je čista zastonjskost. Gospodovi darovi se ne kupujejo.«

Varovati dar

Maziljenje Svetega Duha je zastonjsko. In mi, kaj lahko storimo? Papež je odgovoril: »Biti sveti.« Krščanska svetost pa pomeni »varovati dar, nič več«, obnašati se na način, da bo Gospod vedno ostal tisti, ki poklanja dar, jaz pa si pri tem ne pripisujem zaslug.

»V običajnem življenju, v podjetjih, na delu, da bi imeli višje mesto, se velikokrat govori s kakšnim funkcionarjem, govori se s tem vplivnežem, govori se s tem tukaj … 'Povej šefu, naj me potegne gor.' To ni dar, to je povzpetništvo. Biti kristjani, biti duhovniki, biti škofje pa je samo dar. Tako se razume našo držo ponižnosti, kar moramo mi imeti, brez kakršne koli zasluge. Samo mi moramo varovati ta dar, da se ne bi izgubil. Mi smo vsi maziljeni z Gospodovo izvolitvijo. Moramo varovati to maziljenje, ki nas je naredilo kristjane, naredilo nas je duhovnike, naredilo nas je škofe. To je svetost. Ostale stvari ne služijo. Ponižnost varovanja. In tako, daru. Kaj je velik Božji dar? Sveti Duh! Ko nas je Gospod izvolil, nam je dal Svetega Duha. In to je čista milost, je čista milost. Brez naše zasluge.«

Pozabiti ljudstvo pomeni zanikati Božji dar

Ob koncu homilije je papež Frančišek še izpostavil, da je David bil vzet od zadaj iz črede, iz njegovega ljudstva.

»Če mi kristjani pozabimo Božje ljudstvo, tudi neverujoče ljudstvo, če mi duhovniki pozabimo našo čredo, če mi škofje pozabimo to in se čutimo pomembnejši od drugih, zanikamo Božji dar. Kakor da bi Svetemu Duhu rekli: 'Ti pojdi, mirno pojdi v Trojico, počivaj, se bom že sam znašel.' In to ni krščansko. To ni varovati dar. Prosimo danes Gospoda, misleč pri tem na Davida, naj nam da milost zahvaljevanja za dar, ki nam ga je dal, da bi se zavedali tega daru, tako velikega, tako lepega, in da bi ga varovali – to zastonjskost, ta dar – varovali s svojo zvestobo.«