Papež med jutranjo homilijo: Smrt je srečanje, je Gospodov objem

Andreja Červek – Vatikan

V zadnjem tednu bogoslužnega leta nas Cerkev vabi k premišljevanju o koncu, koncu sveta, koncu vsakega med nami. V današnjem evangeliju (Lk 21,29-33) beremo Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«

Človeška ranljivost

»Vse se bo torej končalo, samo On bo ostal,« je dejal papež Frančišek med homilijo in povabil, naj premišljujemo o zadnjem trenutku, torej o smrti. Nihče med nami ne ve, kdaj točno bo prišla. Pogosto odrivamo to misel, kakor da smo večni, a to ni res.

»Vsi imamo to šibkost, to ranljivost. Včeraj sem premišljeval o članku v Civiltà Cattolica, ki pravi, da to, kar nas vse povezuje, je ranljivost: vsi smo enaki v ranljivosti. Vsi smo ranljivi in na neki točki nas ta ranljivost vodi v smrt. Zato gremo k zdravniku, da bi videli, kako je z mojo fizično ranljivostjo, spet drugi gredo k psihologu, da bi pozdravili določeno psihično ranljivost.«

Iluzija, da smo večni

Ranljivost nas torej spremlja in pred tem nas ne more zavarovati nobena iluzija. Papež je spomnil, da je v Argentini bilo nekaj časa moderno, da si si lahko v naprej plačal pogreb, z utvaro, da boš tako privarčeval denar za družino. Ko je prišla na svetlo prevara, ki so jo uporabljala nekatera pogrebna podjetja, je moda minila. »Koliko krat nas prevara ogoljufa, kakor ta, da smo večni,« je dodal papež. Gotovost smrti je namreč zapisana v Svetem pismu in v evangeliju. Gospod nam o njej vedno govori kot o »srečanju z Njim« in jo spremlja z besedo »upanje«.

»Gospod nam pravi, naj smo pripravljeni na srečanje. Smrt je srečanje. On je ta, ki nas pride iskat; On je, ki pride in nas prime za roko in odvede s seboj. Ne bi želel, da bi ta preprosta pridiga bila pogrebno sporočilo. To je le evangelij, je le življenje, je enostavno povedati drug drugemu: vsi smo ranljivi in vsi imamo vrata, na katera bo nekega dne potrkal Gospod.«

Pripraviti se na srečanje z Gospodom

Papež Frančišek je izpostavil, da se je torej treba dobro pripraviti na trenutek, ko bo zazvonil zvonec, na trenutek, ko bo Gospod potrkal na naša vrata. Povabil je, naj molimo drug za drugega, da bi bili pripravljeni in bi z zaupanjem odprli vrata Gospodu, ki prihaja.

»Od vseh stvari, ki smo jih nabrali, ki smo jih prihranili, upravičeno dobre, ne bomo ničesar odnesli. Odnesli bomo Gospodov objem. Misliti na svojo smrt: umrl bom … kdaj? Na koledarju ni določeno, a Gospod ve. In moliti h Gospodu: 'Gospod, pripravi mi srce, da bom dobro umrl, da bom umrl v miru, da bom umrl z upanjem.' To je beseda, ki mora vedno spremljati naše življenje, upanje, da živimo z Gospodom tukaj in da bomo zatem živeli z Gospodom na drugi strani. Molimo drug za drugega za to.«