Išči

»Castel Gandolfo 1944«. Ko se je v papeževi sobi rodilo 36 otrok

V soboto, 10. februarja 2024, je v apostolski palači v Castel Gandolfu potekalo odprtje razstave z naslovom »Castel Gandolfo 1944«. Spominja na dramatično leto strahu, vojne, pa tudi upanja ter obeležuje skrb papeža Pija XII. za begunce v času strahovitih bombardiranj, v katerih je umrlo več kot 500 ljudi.

Vatican News

Papež storil vse, da bi pomagal žrtvam

Razstava prikazuje »dolgo zimo« leta 1944, ko je papeška letna rezidenca z vilami gostila 12.000 ljudi, ki so bežali pred vojno in bombardiranji. Pričuje o papeževi gorečnosti, duhu in skrbi za vse ljudi, ne glede na spol, vero ali politično prepričanje. Eden izmed govornikov na slovesnosti ob odprtju je bil kardinal Vergez Alzaga, predsednik governatorata Države mesta Vatikan. Po njegovih besedah je tedaj sveti oče storil vse, da bi pomagal žrtvam. Na njegovo pobudo so namreč »papeške vile 25. januarja 1944 odprle svoja vrata« ter nudile zatočišče in zavetje vsem, ki so ga iskali »pod zaščitnim krilom Svetega sedeža, ki je veljalo za nedotakljivo«.

Mesto beguncev

Kljub temu pa se je zgodilo nekaj nepredstavljivega in to upanje se je razblinilo že čez petnajst dni. Bombe so namreč zadele tudi eksteritorialno ozemlje, ki je do tedaj veljalo za najvarnejši kraj in se je zato v nekaj dneh na željo papeža Pija XII. spremenilo v »mesto beguncev«. Nastanjeni so bili v sobah, salonih, na stopniščih, v šotorih in barakah, ki so jih postavili med fontanami ter vrtnicami v razkošnih vrtovih. Vse to je bilo mogoče zaradi sodelovanja med msgr. Montinijem, bodočim papežem Pavlom VI., in direktorjem papeških vil Emiliem Bonomellijem.

Od zavetja upanja do kraja bolečine

Kot je pojasnil kardinal Vergez Alzaga, se je 10. februarja 1944 okoli 9.15 »zavetje upanja spremenilo v kraj bolečine«. Ameriška letala so namreč odvrgla bombe na kolegij Propaganda Fide in Vilo Barberini. Število žrtev ni bilo nikoli natančno ugotovljeno, vendar se domneva, da je umrlo več kot 500 civilistov. Med njimi so bile celotne družine, pa tudi redovniki in redovnice.
Ob tem je predsednik governatorata dodal, da vojna ne pozna meja in pravičnosti ter spomnil na uničenje samostanov klaris in bazilijank na ozemlju papeških vil, v katerem je življenje izgubilo 16 klavzurnih redovnic. Prav tako tragična je bila smrt mladega vatikanskega voznika Bovija, na katerega so konec maja streljali v la Storti, kamor je šel po zaloge, potrebne za papeške vile.

Papeževe sobe spremenjene v bolnišnico

Bombe pa niso ustavile papeževe skrbi za poslednje in najranljivejše. Papeška rezidenca se je spremenila v improvizirano bolnišnico za zdravljenje ranjencev: Pij XII. je osebju naročil, da mora dati na razpolago beguncem tudi najbolj zasebne sobe in njegovo stanovanje. V papeževi spalnici se je v tistih mesecih rodilo kar 36 otrok, med njimi sta bila tudi dvojčka, ki so ju starši v spomin na papeža poimenovali Eugenio Pio in Pio Eugenio.

Ljudje »brez imena«, nedolžne žrtve

Kustos razstave Luca Carboni iz Vatikanskega apostolskega arhiva se je na odprtju zaustavil ob fotografiji deklice z obvezano glavo, ki je umrla nekaj dni po tem, ko je bila fotografirana. Desetletja je ostala namenoma »brez imena«, tokrat pa je kustos povedal, da gre za štiriletno Fernando Scalchi. Hkrati je poudaril, da želi to razstavo posvetiti vsem žrtvam »brez imena«, o katerih niti arhivi nimajo podatkov o rojstvu ali smrti, ter vsem malim »Fernandam« in nedolžnemu trpljenju, na katerega nima odgovorov.

Dramatično leto, a tudi leto upanja

Na novinarski konferenci je spregovorila tudi Barbara Jatta, direktorica Vatikanskih muzejev, ki je dejala, da je bilo leto 1944 dramatično leto, a tudi leto upanja: »Na papeževi postelji se je rodilo veliko otrok. Razstava prikazuje na tisoče ljudi, ki so dobili zatočišče, hrano in tolažbo na področju, ki je z Lateranskimi sporazumi v vseh pogledih postalo ozemlje Svetega sedeža. Vatikan je bil med vojno nevtralen, vendar pa je sodeležil bolečino in dramo tega obdobja«.

Exsul familia, magna karta Cerkve glede migrantov

Po tistih dramatičnih dneh, ko se je začelo razseljevanje, je Pij XII. ustanovil Papeško komisijo za pomoč beguncem. Dobro znane so besede, ki jih je tedanji Petrov naslednik 12. marca 1944 namenil vojnim beguncem v Rimu. Na razstavi je mogoče slišati tudi njihov zvočni posnetek in si ogledati besedilo z ročno napisanimi popravki. Z enako skrbnostjo je papež Pij XII. leta 1950, ko je bilo v Evropi približno 12 milijonov razseljenih oseb, objavil tudi apostolsko konstitucijo Exsul familia o duhovni oskrbi migrantov. Po besedah kardinala Vergeza Alzage gre za »magno karto stališča Cerkve o migracijah«, ob tem pa je prav tako spomnil na skrb papeža Frančiška za migrante: na njegova svarila, da je Sredozemsko morje postalo pokopališče migrantov ter na nenehne pozive k miru v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.

Prisotni tudi nekateri preživeli iz leta 1944

Na odprtju razstave so bili prisotni tudi nekateri ljudje, ki so dogodke izpred 80 let doživeli v prvi osebi. Spremljala sta jih generalna tajnica governatorata Države mesta Vatikan s. Raffaella Petrini in direktor papeških vil Andrea Tamburelli. Ob koncu odprtja je potekal vsakoletni pohod miru v spomin na žrtve bombardiranja 10. februarja 1944.

Torek, 13. februar 2024, 15:16