Nuncij v Ukrajini: Jezusova luč sveti tudi v temi vojne

Svitlana Dukhovych – Vatikan

Vojna se nadaljuje tudi v božičnem času

Ukrajina že drugo leto zapored božični čas preživlja v vojni, kateri še ni videti konca. Pred nekaj dnevi so ruske sile sprožile najobsežnejši napad od 24. februarja 2022. Najvišjo ceno z vidika civilnih žrtev je plačala predvsem ukrajinska prestolnica Kijev. Apostolski nuncij v Ukrajini je spregovoril o svoji izkušnji preteklih dni, ki jih je preživel z verniki, ki so najbolj preizkušani: »Tudi v božičnem času vojna ni izginila, vojna se nadaljuje. S škofi smo opazili, da so se na sveti večer, ko smo somaševali v rimskokatoliški katedrali v Kijevu, ali 1. januarja, na svetovni dan miru, letalske sirene oglasile prav v najpomembnejših trenutkih evharistije, ko smo bili pred Jezusom. Božič se torej pridružuje tveganju, ki ga prinaša vojna. Vendar pa je v tem pogledu božič še bolj očiten, saj Jezusova luč sveti v temi, sveti v težavah. Vsi ljudje, s katerimi sem bil v stiku te dni, občutijo vojno na lastni koži. V Kijevu, na primer, ni predela, kjer ne bi bilo eksplozij, kjer se ne bi tresle hiše, okna … lahko bi rekli, da je vsak dobil "svoj delež" raket, prizadeto je bilo celotno mesto: tako tisti, ki živijo v središču, kot tisti na periferijah. Vendar pa na ta način pomen božiča postane še bolj jasen: tudi Jezus namreč pravi: "Ne iščite miru v svetu, kajti svet vam ga ne more dati. Zato ga iščite v mojem naročju."«

Obhajanje božiča s tistimi, ki najbolj trpijo

V nadaljevanju pogovora je msgr. Kulbokas povedal več o svojem obisku Harkova le nekaj dni pred začetkom zadnjih obsežnih ruskih napadov na to mesto. »V Harkov sem šel prav na božič. Šel sem tako zase – da bi bolje molil –, pa tudi zato, da bi bil s tistimi, ki najbolj trpijo. Ko sem kasneje napisal svojim prijateljem, da sem bil v Harkovu, jih je veliko odgovorilo: "Kako radi bi bili tudi mi tam!" Veliko ljudi bi želelo obiskati to mesto: ne zato, da bi videli uničenje, ampak da bi skupaj molili v tako težkih situacijah. Zame je najgloblji pomen božiča prav ta: moliti skupaj z verniki, zbranimi v katedrali. Sveto mašo smo obhajali v rimskokatoliški katedrali, pridružil se je tudi grkokatoliški škof in nato sva skupaj nadaljevala z grkokatoliško skupnostjo v njihovi katedrali. Pretresljivo je videti vernike, duhovnike, kako so zbrani med molitvijo: vedo, da nimajo ničesar, da jih nihče ne bo branil, ne obstaja nobena svetovna organizacija ali vojska, ki bi jih lahko zaščitila, ostaja samo Bog. Zato je obhajanje božiča z njimi najgloblja možna izkušnja. In prav to sem želel: moliti s tistimi, ki resno živijo božič. Tudi v teh pogojih božič ostaja vesel praznik, saj je Jezus naš Odrešenik, ki se je rodil; vendar pa je to veselje združeno z veliko resnostjo. Zavedal sem se celo, da bi težko v tem času praznoval božič nekje, kjer so ljudje preveč sproščeni, ker bi se slabo počutil, tako da je bil tudi zame to edini možni način obhajanja božiča.«

Vrtci in šole pod zemljo

Beseda je nato tekla o nuncijevi skrbi za otroke ter o novici, da bodo vrtce v Harkovu preselili v prostore podzemne železnice, da bodo lahko skupaj z vzgojiteljicami na varnem. »Ko molim, so v mojih mislih vedno prisotni otroci: vsako jutro, posebej pa med božičnimi prazniki, začnem molitev tako, da se v mislih povežem z otroki in z vojnimi ujetniki, med katerimi so tudi civilisti. Zelo veliko jih poznam tudi osebno. Ne veste, koliko družin ima svoje drage nekje v Rusiji, ne vemo, kje; in niso niti vojaki: so zdravniki, civilisti, med njimi sta tudi dva katoliška duhovnika redemptorista p. Ivana Levytski in p. Bohdan Helet. Svojo molitev začnem z mislijo na vse te osebe.

Za božič sem se srečal tudi z županom Harkova in ena izmed tematik, o katerih sva govorila, so bili prav otroci. Bil je delno zadovoljen, v smislu, da mesto že zaključuje priprave za odprtje prvega podzemnega vrtca in če bo vse dobro, marca tudi prvo podzemno šolo. Resnično je zaskrbljujoče, da smo v današnjem času, v tej tako visoko razviti civilizaciji, dosegli recimo temu "takšno stopnjo razvoja", da začnemo ustanavljati šole pod zemljo, ker drugače mladi v Harkovu ne morejo hoditi v šolo. Župan je povedal, da je bilo v tem mestu včasih 715 šol, v teh skoraj dveh letih bombardiranja pa je bilo resno poškodovanih več kot 300 šol, kar je skoraj polovica. Poleg škode zaradi uničenja pa ni niti pogojev, da bi obiskovali šolo. Tako se lahko tamkajšnji otroci že skoraj dve leti učijo le prek spleta, zato je velik cilj, da bi ustanoviti šole pod zemljo. Zdi se neverjetno, vendar brez te zelo težke rešitve ni mogoče iti naprej.«

Pomembni so različni vidiki pomoči

Ob koncu intervjuja pa je msgr. Kulbokas spregovoril o pomenu bližine ljudem, ki se nahajajo v zelo težkih razmerah: »Prisotnost, pomoč je pomembna s treh vidikov: z duhovnega, to je molitev, molitev vsega sveta; drugi vidik je humanitarna pomoč, saj v resnici številne regije, kot je Harkov, živijo skoraj izključno od humanitarne pomoči; potem pa je pomemben tudi psihološki vidik: da človek ni sam. Videti drugo osebo, ki je prišla in ki lahko razume težave, saj obstaja velika nevarnost, da se o vojni ne poroča več, ker je daleč od mnogih ljudi. Fizična, osebna bližina pa vsaj potolaži. Naj navedem primer: v Harkovu sem na kratko srečal tudi sestro Dario Panast, grkokatoliško redovnico iz kongregacije svetega Jožefa, ki je bila pred nekaj meseci, ko je prinašala humanitarno pomoč, ranjena v bombnem napadu, skupaj s tremi drugimi osebami. Tudi to je poslanstvo današnjih sester: prinašati pomoč tja, kamor je nihče ne more prinesti. Ko sem s. Dario vprašal, če jim je po tem, ko so bili ranjeni, lahko kdo pomagal, je odgovorila: "Ne, ker ni bilo nikogar v bližini". Njihov avto s humanitarno pomočjo je bil namreč edini na celotnem tistem območju. Videli so jih ukrajinski vojaki, ki so razumeli, da se je nekaj zgodilo in so prišli, da bi jih rešili. Zato je ta fizična bližina pomembna z vseh vidikov: kot osebna pomoč, humanitarna pomoč ali psihološka in duhovna pomoč. In potem je bilo pretresljivo videti isto sestro Dario, ki se je po okrevanju ponovno vrnila h katehezi z otroki, k služenju na Karitas in v župniji. Tako se gre naprej; bombardirajo te, te ranijo, potem pa si opomoreš in nadaljuješ. Zato bi rekel, da je tudi za tiste, ki prihajajo iz tujine, pomembno, da vidijo tudi kot dar, kakšno krščansko poklicanost živimo danes.«