Vatikanski muzeji. Umetnost skozi oči restavratorja
Vatican News
Od 11. decembra dalje si obiskovalci Vatikanskih muzejev lahko ogledajo razstavo z naslovom »Onkraj videza. Pogled restavratorja«. Gre za interaktivni program, ki odkriva skrivnosti, zanimivosti, podrobnosti in anekdote, ki se skrivajo za umetniškimi deli in pridejo na površje šele pod lupo restavratorja. V različnih galerijah je postavljenih 37 točk s QR kodami, ki prek pametnega telefona omogočajo dostop do dodatnih vsebin, povezanih z razstavljenimi deli.
Skrite podrobnosti
Obiskovalec ima tako priložnost, da virtualno spleza na odre restavratorskega objekta, si ogleda podrobnosti slike, skrite pod okvirjem, ali odkrije nekatere detajle mojstrovin: na primer Leonardove prstne odtise na sliki sv. Hieronim v divjini, originalne barve na eni izmed Rafaelovih slik ali tehniko, ki jo je Caravaggio uporabil za sliko Polaganje Kristusa v grob.
V tesnem stiku z mojstrovinami
Kot je za Vatican News pojasnila Francesca Persegati, »Vatikanske muzeje vsak dan obišče več deset tisoč obiskovalcev, ki jih pogosto zanimata predvsem Sikstinska kapela ali Rafaelove stance«. Zato so želeli »opozoriti na podrobnosti, ki obiskovalcem zaradi naglice ali gneče pogosto uidejo«. Ne pripovedujejo o restavriranju del, temveč razkrivajo podrobnosti, ki so prišle na dan med večmesečnim delom v tesnem stiku z mojstrovinami. Obiskovalcem pokažejo dela skozi pogled restavratorjev.
Spremenjena vloga restavratorja
Persegati je nato spomnila na ugledne osebnosti, ki so pred približno stotimi leti razumele, »da vloga restavratorja ni vloga umetnika, ki dela na uničenem delu«. Leta 1923 je restavrator Biagio Biagetti, ki je bil tudi zelo dober slikar, razumel, da je potrebno pristop spremeniti. »Poleg njega sta v Vatikanu tudi papež in tedanji direktor Vatikanskih muzejev Bartolomeo Nogara razumela pomen znanstvenega vidika ohranjanja umetnikovega prvotnega sporočila in njegove tehnike. Skupaj so si prizadevali za to spremembo.«
Po besedah vodje Laboratorija za restavriranje slik in lesenih materialov, ohranjati umetniška dela v papeških muzejih pomeni biti »dediči pomembnega zgodovinskega trenutka«. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Laboratoriju pridružil Gianluigi Colalucci, ki je bil dvajset let kasneje protagonist restavriranja Michelangelovih fresk v Sikstinski kapeli.
Najdaljša tradicija in največ zaposlenih
Kot je povedala direktorica Vatikanskih muzejev Barbara Jatta, je Laboratorij za restavriranje slik in lesenih materialov laboratorij z najdaljšo tradicijo in tudi z največjim številom zaposlenih. »Ta stoletnica je pomembna, ker priča o številnih opravljenih delih: od restavriranja Sikstinske kapele do Rafaelovih stanc, pa tudi o mnogih drugih. Restavratorji so visoko specializirani in imajo veliko strokovno znanje in kulturno ozadje. Njihove roke in srce vračajo lepoto in upanje«.
