Išči

Kardinal Pironio Kardinal Pironio 

Za blaženega bo razglašen kardinal Pironio, eden izmed pobudnikov SDM

Sveti oče je v sredo, 8. novembra 2023, sprejel v avdienco kardinala Marcella Semerara, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, in odobril izdajo štirih dekretov. Z enim je priznan čudež, s tremi pa junaške kreposti. Čudež se je zgodil na priprošnjo argentinskega kardinala Edoarda Francesca Pironia, enega izmed pobudnikov Svetovnih dnevov mladih. Šlo je za ozdravitev leto in pol starega otroka, ki se je zastrupil po zaužitju in vdihavanju barvila v prahu.

Vatican News

Božji služabniki, katerim so bile priznane junaške kreposti, pa so naslednji: Giuseppe Marrazzo, duhovnik profes iz kongregacije rogacionistov Srca Jezusovega, Eliswa od Blažene Device Marije (rojena kot Eliswa Vakayil), ustanoviteljica kongregacije tretjega reda bosonogih karmeličank, danes sester terezijanskih karmeličank, in Maria Francesca Foresti, ustanoviteljica kongregacije sester frančiškank častilk.

Kardinal Pironio: krotak pastir, pozornost na odnose

Kardinal Pironio se je rodil 3. decembra 1920 v argentinskem kraju Nueve de Julio v družini italijanskih migrantov. Njegova mama je bila tista, ki mu je z nenehno molitvijo posredovala močno vero, ki se je nato še okrepila s študijem, z branjem in meditacijo. Za njegovo osebnost sta bila značilna upanje in veselje, povezana z marijansko duhovnostjo, ki je lastna Magnifikatu. Kot pastir je bil očetovski, krotak, odločen vendar prizanesljiv. Zanj so bili pomembni predvsem medosebni odnosi: spletanje prijateljstev in prek srečanj omogočiti rast drugim. Posebno ljubezen je gojil do uboštva, odlikovala ga je krepost ponižnosti. Njegova sposobnost posredovanja, ki je bila sad zaupanja Božji previdnosti ter življenja po Jezusovem zgledu, se je izkazala za dragoceno predvsem med delom generalne konference latinskoameriških škofov v Medellinu leta 1968.

Od Argentine do rimske kurije

V duhovnika je bil posvečen 5. decembra 1943, v Argentini je opravljal različne službe. Leta 1962 se je udeležil uvodnega zasedanja drugega vatikanskega koncila kot opazovalec, leto kasneje pa je bil imenovan za »izvedenca« na koncilu. V škofa je bil posvečen 31. maja 1964, deloval pa je v različnih škofijah. Papež Pavel VI. ga je leta 1974 povabil, da bi vodil duhovne vaje za rimsko kurijo, v kateri je kasneje opravljal različne naloge. Isti papež ga je 24. maja 1976 imenoval za kardinala, Janez Pavel II. pa ga je potrdil za prefekta Kongregacije za redovnike in svetne inštitute. Posebej se je zavzemal za spodbujanje prenove življenja redovnikov v skladu s smernicami koncila.

Eden izmed pobudnikov SDM

Kot predsednik Papeškega sveta za laike, za katerega je bil imenovan leta 1984, je izbral tri prednostne naloge: formacija, občestvo in sodelovanje. Skupaj s papežem Janezom Pavlom II. je spodbujal pospeševanje in razločevanje novih cerkvenih gibanj, vendar pa je bilo njegovo srce usmerjeno predvsem k mladim. Njegovo ime je povezano tudi s Svetovnimi dnevi mladih, saj je bil eden izmed pobudnikov teh srečanj. Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z boleznijo. Vedno večje trpljenje je sprejemal z velikim zaupanjem in ga daroval »za Cerkev, duhovnike, posvečeno življenje, laike, papeža ter odrešenje sveta,« kot je sam zapisal. Umrl je 5. februarja 1998 v Rimu, pokopan pa je v argenitnskem marijanskem svetišču v Lujanu, kjer je prejel krst in škofovsko posvečenje. Dekret o njegovih junaških krepostih je bil izdan 18. februarja 2022.

Čudež

Čudež na njegovo priprošnjo se je zgodil decembra leta 2006. Leto in pol star deček Juan Manuel je nenamerno vdihnil in zaužil barvilo v prahu, ki ga je njegova mati uporabljala za restavratorska dela. Posledica je bila zastrupitev in sindrom akutne dihalne stiske, tako da je bil otrok ob prihodu v bolnišnico v »resnem stanju« in takoj odpeljan na intenzivno nego. Po mnenju zdravnikov je bil blizu smrti.
Bilo je 2. decembra 2006, ko je potekal tako imenovani »Pohod upanja«, katerega pobudnik je bil kardinal Pironio. Ob tej priložnosti je župnik razdelil knjižico s kardinalovo duhovno oporoko. Dečkovi starši so od tistega trenutka dalje začeli moliti na kardinalovo priprošnjo ter k temu povabili tudi druge ljudi. Dva dni pozneje je bilo že opaziti prve izboljšave, čez pet dni je bil otrok odziven in je sam dihal, 13. decembra pa je bil odpuščen iz bolnišnice. Zdravniki so dejali, da je šlo za popolno in trajno hitro ozdravitev, ki je ni mogoče znanstveno razložiti«.

Sreda, 8. november 2023, 14:22