»Ne« vojni in bližina vsem žrtvam
Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo
Sveti sedež že več kot stoletje s crescendom izjav, ki jih je narekovalo zaostrovanje vojnih groženj ter uporaba vse bolj izpopolnjenega in uničujočega orožja, odločno izreka svoj »ne« vojni. Od preroškega poziva Benedikta XV. proti »nesmiselni moriji« vélike vojne pa vse do besed, ki jih ob vsaki priložnosti poudarja papež Frančišek, ko govori o vojni kot porazu za človeštvo, je učiteljstvo rimskih škofov pojasnilo in poglobilo, da »pravične vojne« ne obstajajo in da mora biti tudi pravica do samoobrambe sorazmerna, kakor uči Katekizem katoliške Cerkve.
Vse od začetka agresorske vojne Rusije proti Ukrajini ter nato ponovno v zadnjih tednih po nečloveškem napadu Hamasa z brutalnostmi do izraelskih civilistov in nato protinapadu izraelske vojske, ki je z zemljo zravnala številne domove v Gazi in ubila na tisoče nedolžnih Palestincev, so se pojavljale kritike glede odnosa papeža in Svetega sedeža. Gre za držo, ki jo nekateri že dolgo časa napačno razumejo kot »nevtralno«, skoraj kot da v Vatikanu zaradi pretirane diplomacije ne bi mogli oceniti krivic in razlogov sprtih strani.
Zato je potrebno ponovno spomniti, da Sveti sedež glede vojn nikoli ni bil »nevtralen« ali »ekvidistanten« (enako oddaljen). Vedno si je prizadeval biti nepristranski, kar pomeni, da ni bil ali se ni zdel vpleten v konflikt, ter hkrati »enako blizu«, to je biti blizu ne tistim, ki povzročajo vojne, ampak tistim, ki trpijo, tistim, ki plačujejo posledice konfliktov, ubitim civilistom, ranjenim, materam in očetom padlih vojakov, nedolžnim žrtvam terorizma in povračilnih ukrepov.
Vatikanski mediji ne morejo drugače, kot da sledijo isti uredniški liniji in zavračajo polarizacijo, ki se zdi značilna ne le za vojne, ki potekajo, ampak tudi v splošnem za svet, v katerem živimo danes. Ohranjati odprte poti dialoga z vsemi, nikoli ne zapirati vrat v upanju, da bi dosegli premirje in nato pogajanje za pravičen mir, skrbeti za nedolžne žrtve na katerikoli strani, razmišljati o bolj ali manj oddaljenih vzrokih konflikta, izogibati se jeziku sovraštva in demoniziranja, nikakor ne pomeni ne priznavati dejstva, da obstajata napadalec in napadeni, in prav tako ne pomeni ignorirati legitimnosti samoobrambe. Nasprotno, pomeni skrbeti za usodo nedolžnih, nikoli ne ugasniti tlečega plamenčka upanja na mir, izkoristiti vsako malo znamenje odprtosti, od koder koli se pojavi, verjeti v diplomacijo in predvsem skrbeti za usodo žrtev, pohabljenih in razseljenih. Prav tako pomeni tudi izstopiti iz logike polarizacije in enoznačnega razmišljanja.
Ali je mogoče obsoditi nečloveški teroristični napad Hamasa na izraelske civiliste ter hkrati izpostaviti dvome in vprašanja glede oboroženega odziva vojske Tel Aviva zaradi velikega števila civilnih žrtev in humanitarne tragedije v Gazi?
Obstajajo konflikti, v katerih je navijanje najbolj neprimerno, in trenutni konflikt na Bližnjem vzhodu je zagotovo eden izmed njih, saj je nastal zaradi zelo kompleksne situacije, v kateri se odgovornosti enih združujejo z odgovornostmi drugih in jih ne opravičujejo.
Ko skušamo poročati o vojnah, ki potekajo, ter ponuditi izhodišča za razmišljanje, so naš svetilnik preroške besede sedanjega Petrovega naslednika, ki še naprej celotno človeštvo opozarja na nevarnost svetovne vojne in samouničenja. Novinarsko delo skušamo opravljati tako, da ločujemo dejstva od mnenj ter svoja mnenja od mnenj drugih. Če o slednjih poročamo in dajemo glas osebnostim, ki se nam zdijo zanimive, še ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Nasprotno, pomeni, da poskušamo razumeti tako, da cenimo glasove, ki so bolj kritični in manj ideološki.
