Sinoda v molitvi za migrante: Cerkev kot dom, ki sprejema vse

Vatican News

Na začetku brifinga je Paolo Ruffini, prefekt Dikasterija za komunikacijo in predsednik Komisije za informiranje, predstavil delo v dvorani Pavla VI. V sredo popoldan in v četrtek dopoldan je potekalo delo po skupinah (circoli minori), ki je bilo namenjeno »pogovoru v Duhu«. Razmišljali so o točki B 3 dokumenta Instrumentum laboris z naslovom »Soudeležba, naloge odgovornosti in avtoriteta. Kakšni so procesi, strukture in institucije v misijonarski sinodalni Cerkvi?« Prefekt je nadalje spomnil, da so bile ustanovljene »tri delovne skupine strokovnjakov teologov in kanonistov, ki bodo v treh poročilih z generalnimi kongregacijami podelili svoja razmišljanja o treh podtočkah dokumenta Instrumentum laboris: »Katere strukture je mogoče razviti, da bi utrdili misijonarsko sinodalno Cerkev?« (B 3.3), »Kako oblikovati instance sinodalnosti in kolegialnosti, ki vključujejo skupine krajevnih Cerkva?« (B 3.4) ter »Kako okrepiti institucijo sinode, da bo izraz škofovske kolegialnosti v sinodalni Cerkvi?« (B 3.5). Sheila Pires, tajnica Komisije za informiranje, pa je povedala, da je v sredo popoldan v delu po skupinah sodelovalo 340 udeležencev, v četrtek dopoldan pa 344.

Kardinal Czerny o molitvi za migrante

Kardinal Michael Czerny je v svojem govoru spomnil na molitev za migrante in begunce, ki je nato v četrtek zvečer potekala na Trgu svetega Petra ob skulpturi, ki je posvečena prav njim. Predstavlja »ljudi vseh starosti, ki so bili iz določenega razloga primorani zapustiti svojo deželo in svoje domove«. Po kardinalovih besedah do mnogi udeleženci izpostavili »tesnobo, ranljivost in marginalizacijo številnih migrantov« ter »strašen molk družbe, ki jih zavrača«.

Vzajemna pomoč v škofiji na meji med ZDA in Mehiko

Msgr. Daniel Ernest Flores, član pripravljalne komisije in škof v Brownsvillu v Teksasu, največji škofiji v Združenih državah Amerike na meji z Mehiko, je v uvodu spomnil, da »vsaka krajevna Cerkev na sinodo prinaša svoje darove in izkušnje«. Povedal je, da se je v zadnjih letih povečalo število ljudi iz Latinske Amerike, ki prihajajo v ZDA skozi Brownsville. Kljub temu pa so se tamkajšnji verniki vedno odzvali na potrebe: »Oglasilo se je veliko ljudi – od gostincev do medicinskih sester –, da bi skupaj našli rešitve za pomoč in podporo.« Škof je ob tem dodal, da nimajo »veliko materialnih sredstev, vendar pa vedo, kaj je revščina, in so velikodušni«. Pomenljivo je, da so se enako odzvali tudi muslimani, judje ter pripadniki drugih verstev in krščanskih veroizpovedi. Msgr. Flores je prav tako poudaril, da je potrebno z osebami, ki prečkajo mejo, »ravnati spoštljivo, v zavedanju njihovega človeškega dostojanstva«. Tudi če škofija nima velikih finančnih možnosti, mora biti »prožna« in se prilagajati nenehno spreminjajočim se razmeram, pri tem pa ne pozabiti na načelo spoštovanja – zlasti do migrantskih družin, ki pogosto doživljajo »strašne izkušnje« – ter sodelovanje s sosednjimi škofijami.

P. Alwan o situaciji sirskih beguncev v Libanonu

Na brifingu je zatem spregovoril p. Khalil Alwan, nekdanji generalni predstojnik maronitskih libanonskih misijonarjev, ki je generalni tajnik Sveta vzhodnih katoliških patriarhov ter profesor na libanonski univerzi v Bejrutu. Dejal je, da je sodeloval na štirih sinodah in da se mu sedanja zdi drugačna tako glede na metode kot tudi vsebino. Po njegovih besedah gre za »pravo pot z Gospodom, s Cerkvijo, z vsemi stvarnostmi, ki so tu zastopane. Sodelovanje na njej je velika milost, ki nam daje razloge za upanje glede prihodnosti Cerkve«.
Maronitski redovnik je nato predstavil položaj sirskih beguncev v Libanonu, ki so tja prišli leta 2011: »Živijo v nečloveških razmerah, množično so stisnjeni v taboriščih, ki so na meji svojih zmogljivosti, saj mednarodna skupnost od Libanona zahteva, da jih zadržuje na svojem ozemlju in jim prepreči odhod v Evropo.« Na teh območjih po njegovih besedah »živi več kot dva milijona ljudi, v zadnjih letih pa je bilo zabeleženih veliko rojstev. Libanon je s petimi milijoni prebivalcev država z najvišjim odstotkom beguncev na svetu.«

Nadalje je p. Alwan opozoril, da se z različnimi oblikami humanitarne pomoči poskuša ublažiti dramatične razmere, vendar bi bilo treba beguncem omogočiti, da odidejo tja, kjer bi bilo bolj spoštovano človekovo dostojanstvo. Prepričan je, da so Libanonci kaznovani »zaradi svoje človečnosti«. Vsi ti begunci namreč obremenjujejo ekonomijo države, ki ima ogromne stroške, s katerimi se mednarodne vladne organizacije ne morejo spopasti, zaradi česar »libanonski državljani postajajo vedno bolj revni. To v njih vzbuja veliko jezo: menijo, da je humanitarno vprašanje izgovor za to, da begunci ostajajo v Libanonu, ki je prisiljen postati država političnega azila.« Ob koncu je p. Alwan spomnil, da se je »dvignilo že veliko glasov, ki so pozvali, da bi Sirci lahko odšli v Evropo. Soočamo se s človeško tragedijo in nocoj bomo molili, da si bodo svetovne sile prizadevale, da se ta tragedija konča in da se bodo Sirci nekoč lahko vrnili v svojo državo in kulturo,« je sklenil svoje razmišljanje maronitski predstavnik.

Položaj beguncev in migrantov v Južni Afriki

Msgr. Dabula Anthony Mpako, nadškof v Pretoriji in podpredsednik Južnoafriške škofovske konference, je predstavil položaj migrantov in beguncev v svoji državi. Najprej je izrazil zadovoljstvo nad sodelovanjem pri »pogovoru v Duhu« kot metodi sinodalnega procesa ter poudaril, da se s poslušanjem, spoštovanjem in sprejemanjem ljudje lahko resnično izrazijo in sprejmejo drug drugega. Po njegovih besedah imajo v Južni Afriki »plodna tla, da bi to metodo sprejeli za svojo«. Prepričan je, da jim bo pomagala pri soočanju z izzivom, »kako migrantom in beguncem ponuditi prostor in pastoralno kulturo«.

Po uradnih podatkih je v Južni Afriki 2,9 milijona migrantov, vendar pa je nadškof povedal, da jih je v resnici veliko več. Glavni razlog za njihovo prisotnost v Južni Afriki je revščina: večina izmed njih je namreč ekonomskih migrantov. V Pretoriji imajo »službo, ki skrbi za migrante in begunce. Skuša jim pomagati tudi pri praktičnih potrebah kot so zagotavljanje hrane, oblačil in zdravstvene oskrbe, prav tako pa sledi urejanju dokumentov za pridobitev statusa begunca«. Mnogi izmed njih so katoličani, ki želijo še naprej prakticirati svojo vero. Pogosto so izolirani v svoji diaspori. Msgr. Mpako je dejal, da jim pomagajo, da se vključijo v tamkajšnjo katoliško stvarnost, k sodelovanju vabijo tudi duhovnike iz držav izvora migrantov«.

Sinodalnost in hierarhija v Cerkvi

Sledila so vprašanja novinarjev. Enega izmed njih je zanimalo, če bi prenova struktur na podlagi sinodalnosti lahko ogrozila avtoriteto in pristojnosti škofov v škofijah. Msgr. Flores je spomnil, da to vprašanje ni novo. Po njegovih besedah mora izvrševanje oblasti, poslanstvo Cerkve temeljiti na spreobrnjenju srca. To je bistveno, da bi lahko vsaka struktura dosegla pozitivne cilje. Izpostavil je, da obstaja veliko različnih mnenj, vendar pa je po njegovem mnenju bolj pomembno razumeti, kako postati ljudstvo, ki se osredotoča na vzajemno služenje. »To je bistveno. Lahko vse spremenimo, vendar pa če ne pride do tega, ne odgovorimo na prvotni klic evangelija. Temeljnega pomena je spreobrnjenje srca: in to velja za vse krščene,« je še poudaril msgr. Flores.

Nadškof Mpako mu je pritrdil ter dodal, da je splošno sprejeto, da morata v Cerkvi sobivati dve strukturi: sinodalnost in hierarhija. »Nedvomno bi radi videli, kako lahko ta dva vidika delujeta skupaj ter da bi sinodalnost začela prodirati v hierarhično strukturo Cerkve. Po drugi strani pa je jasno, da ima sinodalnost v katoliški Cerkvi edinstven značaj, saj gre za sinodalnost, v središču katere je »papeževa katedra«.

Na vprašanje, če se udeleženci sinodalnega zasedanja strinjajo s ključno temo, da je potrebno ohranjati enotnost in raznolikost kontekstov, kultur in tradicij prek spremembe miselnosti in struktur, je odgovoril kardinal Czerny. Dejal je, da to ni problem, ki bi »vzbujal najmanjšo skrb: hierarhičnim strukturam Cerkve se ni potrebno bati sinodalnega procesa, ki se začne s poslušanjem. Nemogoče je, da bi to škodovalo hierarhični naravi Cerkve. Molitev bo pomagala strukturi in delovanju Cerkve zahvaljujoč Svetemu Duhu tako, da ju bo izboljšala. In veseli nas, da o teh vidikih ne le govorimo, ampak to duhovnost tudi živimo.«

Kristusovo obličje v trpečih

Južnoafriški škof Mpako je na vprašanje o prisotnosti LGBTQ+ oseb tudi med migranti odgovoril, da je »stališče Cerkve glede odnosa do njih jasno: v prvi vrsti jim je potrebno izkazati sočutje, ne da bi kogar koli diskriminirali in ne da bi se v cerkveni skupnosti počutil odrinjenega. Sveti oče je to zelo lepo ponazoril,« je dodal, čeprav se je treba soočiti s tradicionalno krščansko antropologijo. Po njegovih besedah je to problem, »ki ga ne bo mogoče razrešiti takoj, saj se trdno držimo tradicije, ki obstaja že zelo dolgo, in iščemo načine, da bi se ti ljudje v Cerkvi počutili kot doma«. Msgr. Flores pa je dejal, da zanj poslanstvo karitativnosti Cerkve v njegovi škofiji pomeni »sprejemati družine, ki se nahajajo v težkih situacijah,« starše in otroke skupaj; zato spodbuja »prostovoljce, naj v trpečih prepoznajo Kristusovo obličje. Ne sprašujemo, če so katoličani ali kristjani, kakšno je njihovo politično prepričanje ali spolna usmerjenost; želimo služiti trpečemu Kristusu: to je evangeljska drža Cerkve,« je še poudaril nadškof v Brownsvillu.

Soočenje med kulturami

Naslednje vprašanje je bilo povezano s stališčem sinode glede potreb latinskoameriških kultur. Msgr. Flores je odgovoril, da je združevanje različnih kultur izraz sinodalnosti, čeprav to ni lahko, še posebej, če to počneš dobro. Spregovoril je tudi o osebni izkušnji, saj je odraščal v dvojezični družini, v kateri ni ločitve med latinskoameriško in angloameriško kulturo. Kot je pojasnil, gre za to, da poskušamo en svet prevesti v drugega. Dodal je, da mladi dobro vejo, kako se to dela ter da je to bogastvo, zlasti za tiste, ki kot on živijo na obmejnem področju. Vendar pa se po njegovih besedah tega ne more poenostavljati na cerkveni ravni; nasprotno, prizadevati si je treba za napredek v bolj strukturiranih pogovorih med Cerkvijo v Severni in v Južni Ameriki. Tudi kardinal Czerny je »živel v dveh svetovih« in kot je dejal, tudi zanj življenje pomeni »prevajanje«; na nek način bi isto lahko rekli za sinodalnost, ki po njegovih besedah pomeni »kako nekaj prevesti iz ene kulture v drugo«.

Nobenega zunanjega pritiska ali zarote

Prefekt Ruffini je nato v odgovoru na vprašanje podal nekaj metodoloških pojasnil glede dela po skupinah ter glasovanja o povzetku tokratnega zasedanja sinode. Škofa Flores in Mpako sta zatem zagotovila, da na razmišljanje udeležencev sinodalnega zasedanja ne vplivajo zunanji pritiski ali »zarote«: »Izmenjujemo si iskrena in odkrita mnenja sub tutela Petri,« je dejal škof iz ZDA, medtem ko je južnoafriški škof potrdil, da je »izziv«, s katerim se soočajo udeleženci, odgovoriti na potrebo po oblikovanju »bolj sinodalne Cerkve«.