Sinoda. Prvi brifing: Zaustaviti se, poslušati drug drugega

Salvatore Cernuzio – Vatikan

Izhodišče za začetek sinodalnega zasedanja v svojem uvodnem govoru v četrtek predstavil papež Frančišek: dati prednost poslušanju, t.i. »postu« govorjenja, zlasti javnega, medsebojnemu spoznavanju, razločevanju ter spoštovanju zaupnosti. Po Ruffinijevih besedah bo vesoljna katoliška Cerkev v teh štirih tednih zasedanja v Vatikanu v »premoru«. Poudaril je, da je prav to novica »Prekinitev časa ... Tišina, ki je po svoje oglušujoča, saj je nekaj povsem drugega od rutine besede, ki je navajena na stereotip odrezavih odgovorov«.

Čas tišine

»Dejstvo, da si tako velika ustanova, kot je Cerkev, dopusti čas tišine v veri, v občestvu, v molitvi, je novica,« je dejal Ruffini ter dodal, da to »lahko svetu pomaga tudi na drugih področjih: glede vojne, podnebne kriza itd. Potrebno se je ustaviti, prisluhniti drug drugemu. To je izziv, ki si zasluži, da se o njem govori.«

Pomembno delo novinarjev

Prefekt Dikasterija za komunikacijo je novinarjem, ki bodo poročali o sinodi, povedal, da je njihovo delo zelo pomembno, da bi razumeli in ljudem pomagali razumeti, da je prioriteta poslušanje. »Tukaj smo, da vam poskušamo pomagati pri tem vašem delu,« je poudaril Ruffini in napovedal, da bodo ob koncu vsakega sklopa zasedanja potekale tiskovne konference s člani sinode.

Iti korak za korakom

Nato je v odgovoru na vprašanje enega izmed novinarjev dejal, da je nekaj povsem običajnega, da si poskušamo predstavljati konec česar koli: lahko je to nogometna tekma ali politične volitve. Vendar pa v primeru sinode ne moremo odgovoriti, kakšen bo konec, saj smo šele na začetku. Kakor vedno pravi papež Frančišek, je sinoda proces, še toliko bolj ta o sinodalnosti, ki se bo nadaljevala tudi v letu 2024. »Poskusimo iti korak za korakom,« je povabil predsednik komisije za informiranje ter pojasnil, da prav metodologija sinode zahteva postopno pot: »Sinoda nima odločevalne funkcije, smo na sredini, zato se od tega zasedanja ne more zahtevati, da bi napovedalo konec naslednjega zasedanja«. In tudi končno poročilo »vsekakor ne bo predstavljalo končne točke, temveč pot, po kateri hodimo. Zato bo bolj podoben dokumentu Instrumentum laboris kot končni dokument preteklih sinod,« je opozoril Ruffini.

Delo po skupinah

V nadaljevanju je skupaj s Sheilo Pires, tajnico komisije za informiranje, razložil, kako poteka delo po jezikovnih skupinah: udeleženci so razdeljeni v 35 skupin, v katerih so najprej obravnavali točko A dokumenta Instrumentum laboris, ki govori o značilnostih sinodalne Cerkve, nato pa je sledil »pogovor v Duhu«. Glede na to, da gre za začetno fazo sinode, v razprave prvega dne dela po skupinah niso bila vključena bolj občutljiva ali kočljiva vprašanja, ki so navedena v istem delovnem dokumentu in jih je omenil tudi papež (npr. duhovništvo žensk).
Vsak udeleženec je imel na voljo 4 minute, v katerih se je najprej predstavil in nato spregovoril o poti, ki jo je njegova Cerkev naredila v prvi (posvetovalni) fazi sinodalne poti: o njenih začetkih in nadaljevanju, o težavah, s katerimi se je srečevala, ter o odnosu med krajevno in vesoljno Cerkvijo. Nato je bil izvoljen »poročevalec«, ki je kasneje ostalim udeležencem predstavil delo v skupini.

Svoboda in podelitev

Predsednik komisije za informiranje je ob tem dejal, da lahko »na generalni kongregaciji vsakdo zaprosi za besedo in tudi pošlje svoje besedilo tajništvu sinode«. Izpostavil je, da med udeleženci vlada ozračje vedre podelitve ter da skupaj živijo globoko »duhovno izkušnjo«, predvsem izkušnjo »občestva«. Po Ruffinijevih besedah »ni pomembno, kaj pravi ta ali oni udeleženec, ampak kaj se Cerkev odloča v duhu občestva. Gre za zapleten proces, ki pa zagotavlja, da lahko vsakdo izrazi svoje stališče«.

Faza razločevanja

Sinoda je nadalje tudi »telo«, je poudaril Ruffini in v odgovoru na vprašanje ameriškega novinarja dejal: »Če obstajajo osebe, ki se počutijo izključene, kot na primer nekatere ženske v Združenih državah Amerike, ki nasprotujejo nekaterim stališčem papeža ali drugih žensk, povabljenih na sinodo, je pomembno vedeti, da smo v fazi razločevanja. Sinoda je pot, ki se je začela, in sedaj se nahajamo bolj ali manj na pol poti. Gre za pot, ki se bo nato vrnila v posamezne kraje, posamezne narode, posamezne celine in se nato ponovno vrnila v Rim. … Ali verjamemo, da so tukaj s tem namenom, ali pa ne dajemo nobene vrednosti niti zasedanju, ki je poklicano k razločevanju«.
Delo po skupinah se nadaljuje »s skupnim razločevanjem ob dejavnem sodelovanju vsakega člana, da bi lahko nato vsem udeležencem predstavili vse skupne točke, razhajanja in napetosti, ki so se pojavile, ter odprta vprašanja, spoznanja in predloge glede konkretnih korakov, ki jih je treba storiti v zvezi z obravnavanimi vprašanji«. Ne gre torej za razpravljanje o mnenjih posameznih članov: »Ne gre za da ali ne, ampak gre za celotno Cerkev, ki posluša in razločuje«.