Sinoda. Hollerich: občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na konkretno življenje Cerkve

Andreja Červek – Vatikan

Udeleženci zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti so prispeli do četrtega dela dokumenta Instrumentum laboris, ki ima naslov »Soudeležba, naloge odgovornosti in avtoriteta. Kakšni so procesi, strukture in institucije v misijonarski sinodalni Cerkvi?«. Delo po manjših jezikovnih skupinah bo namenjeno petim podtemam, ki se nanašajo na »konkretno življenje Cerkve« in »dinamiko rasti tradicije«, zaradi česar je razločevanje izredno pomembno, kot je izpostavil kardinal Hollerich, ki je nekoliko podrobneje predstavil posamezne podteme.

Nevarnost klerikalizma

Prva se nanaša na »obnovitev služenja avtoritete«, kar ne pomeni postaviti pod vprašaj »oblast posvečenih služabnikov in pastirjev«. »Kot nasledniki apostolov imamo mi pastirji posebno poslanstvo v Cerkvi,« je dejal Hollerich. »Vendar pa smo pastirji moških in žensk, ki so prejeli krst, ki želijo sodelovati in biti soodgovorni v poslanstvu Cerkve. Na mestih, kjer kraljuje klerikalizem, imamo Cerkev, ki se ne premika, Cerkev brez poslanstva. Klerikalizem lahko prizadene kler in tudi laike, ko mislijo, da lahko neko odgovornost ohranijo za vedno. Klerikalisti hoče ohraniti status quo, saj samo status quo utrjuje njihovo moč.«

Skupno razločevanje na različnih cerkvenih ravneh

Drugo področje se nanaša na »skupno razločevanje«. Kardinal je zatrdil, da so osebno izkusili »moč preprostega orodja kot je pogovor v Duhu«. Kako lahko to dinamiko vnesemo v procese odločanja na različnih ravneh v Cerkvi? Kako se lahko naučimo oblikovati soglasje, ki ne polarizira in hkrati spoštuje posebno vlogo avtoritete, ne da bi se ta izolirala od skupnosti? Kot je pripomnil Hollerich, je to izziv skupnega razločevanja.

Oceniti raven sinodalnosti v že obstoječih strukturah

Tretja podtema izpostavlja, da je življenje človeških skupnosti in torej tudi Cerkve nujno povezano z realizacijo struktur in institucij, ki ostajajo skozi čas in ki osebam nudijo priložnost za soudeležbo in rast. Ali vsaka institucija lahko ponudi samo nekatere priložnosti, drugih pa ne? Katere so bolj v skladu s sinodalno Cerkvijo? Kardinal je povabil, naj se o tema dvema vprašanjema razmišlja na konkreten način, začne pa se naj pri ustanovah, ki že obstajajo, kot so na primer pastoralni sveti. Prav tako naj se preveri njihovo dejansko stopnjo sinodalnosti.

Zdrava decentralizacija

Četrta tematika govori o »posebni tipologiji struktur«, v katere se povezujejo krajevne Cerkve. Hollerich je dejal, da je bila celinska raven »dobrodošla novost in močna točka sinodalnega procesa 2021-2024«. V ospredju so vprašanja: Kaj se lahko naučimo iz te izkušnje? Kakšno vlogo lahko ima celinska raven, tudi za uresničevanje »zdrave decentralizacije«, h kateri nas pogosto vabi sveti oče? In kakšen je potencial cerkvenih zasedanj, na katerih niso prisotni le škofje? Tukaj je kardinal na podlagi osebne izkušnje v Pragi pripomnil, da bi bilo brez sodelovanja duhovnikov, diakonov, posvečenih moških in žensk ter laikov zasedanje veliko bolj konfliktno. Kako lahko gradimo mreže med krajevnimi Cerkvami? In kako se kaže služba edinosti rimskega škofa v Cerkvi, ki je na zdrav način decentralizirana?

Možnost skupine brez škofov

Zadnja, torej peta podtema pa vabi k razmisleku o potencialu institucije same sinode kot prostora, kjer se na poseben način izkusi dinamičen odnos, ki povezuje sinodalnost, škofovsko kolegialnost in petrisnki primat. Od skupin se pričakuje, da ocenijo poskus razširitve udeležbe na skupino, v kateri ni škofov, ampak so člani izbrani kot priče faze poslušanja in posvetovanja.

Potreben natančen jezik

Kot je zatrdil kardinal Hollerich, »gre za občutljiva vprašanja, ki zahtevajo skrbno razločevanje«: »So občutljiva, ker se dotikajo konkretnega življenja Cerkve in tudi dinamike rasti izročila: napačno razločevanje bi ga lahko zlomilo ali zamrznilo. V obeh primerih bi ga uničilo. Gre za vprašanja, ki jih je treba obravnavati z natančnostjo jezika in kategorij.« Dodal je, da so na zasedanju navzoči tudi teologi in kanonisti, tako latinskega kot vzhodnega obreda, ki lahko pomagajo pri razmišljanju, pri čemer je spodbudil, naj se člani skupin nanje obrnejo brez strahu.

Konkretnost, ki pa sledi določenim smernicam

Kardinal Hollerich je izpostavil, da vsaka soudeležba prinaša s sabo tudi »ponižnost konkretnosti«. Zato vprašanja na to temo sledijo tistim o občestvu in poslanstvu: prek soudeležbe lahko pogledu, ki navdihuje, damo konkretnost, kontinuiteti v času pa dodelimo misijonski zagon. Konkretnost pa s sabo prinaša tudi tveganje, da se izgubimo v detajlih, anekdotah, posameznih primerih, zato je pomembno, da skupine ostanejo konkretne v zvezi z osrednjo temo, ki je nakazana z vprašanji za razločevanje. Kardinal je spomnil, da je cilj vsake skupine v zvezi z vprašanjem, ki ga obravnava, oblikovati konvergence, divergence, vprašanja, ki jih je treba poglobiti, in konkretne predloge za naprej.