Kardinal Zuppi ob dnevu posta in molitve: Prosite za mir v Jeruzalemu

Kardinal Matteo Zuppi

PROSITE ZA MIR V JERUZALEMU

» Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru« (Ps 122,6). Psalmi vedno izražajo resnična, globoka, dramatična in vznemirljiva vprašanja našega življenja, tega »osupljivega in dramatičnega časnega in zemeljskega prizorišča«, naše »boleče, dramatične in veličastne zemlje« (Pavel VI., Oporoka), v kateri lahko vedno gledamo »odsev prve in edine Luči« (Pavel VI., Misel na smrt). To je bridka prošnja, ki so jo izrazile žrtve: »Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla. Njegova podoba je kakor podoba leva, ki hlepi, da bi trgal, kakor mlad lev, ki preži v skrivališču« (Ps 17,11-12).

To so besede naših bratov, sester, otrok, očetov, mater Judov – ker so naši bratje, vsi! – pomorjeni z morilsko roko, ki je strahopetno udarila njihovo telo, morilska, nečloveška blaznost, izdaja vsake zakonite želje, bogokletje vere. Skupaj prosimo za mir za Jeruzalem, združeni v lakoti in žeji po miru in pravičnosti, ki nam jo Jezus kaže kot pot blaženosti.

Mir! To je tisto, za kar prosimo in kar postane zaveza in odgovornost, saj ne prosimo za mir, če je v srcu čustvo sovraštva, nasilja, in ne prosimo za tisto, česar nočemo najprej sami živeti. Številni »rokodelci miru« bodo pomagali sedanjim, premalo številnim »arhitektom« miru, se pravi tistim, ki gradijo mostove in ne zidove, zavezništva in ne sporov. Iščimo mir, saj z nasiljem in mečem ni prihodnosti.

Zedinimo se s kristjani Svete dežele, v globini pa z vsemi verujočimi, ki tam prebivajo in morajo imeti možnost živeti skupaj. Dvignimo roke in se odločimo za post, saj se, kot nas opozarja Jezus, proti nekaterim duhovom lahko borimo samo z molitvijo in postom. S postom in molitvijo se bolj zavedajmo razmer, v katerih živijo številni naši bratje. Ko se nečemu odpovemo, konkretno pokažemo, da je bližnji v težavah v središču naše skrbi. Če se zlo zdi tako prodorno, uničujoče, strašno, da nas navda s strahom in nam jemlje dih, ko pomislimo na krhkost tistih, ki so talci, tistih, ki so v nevarnosti; ne pustimo se prestrašiti in vztrajno prosimo kot uboga vdova, ki je bila zelo šibka, močna pa samo v svoji želji po pravičnosti, miru za Jeruzalem, za celotno Sveto deželo. Molitev je vedno pravi upor proti zlu in nam pomaga ponovno najti človečnost. Posvojimo neutolažljiv jok Rahele, ki noče biti potolažena, ker njenih otrok ni več (prim. Jer 31,15). In katera koli mati danes objokuje svojega otroka, je Rahela. Zahtevamo osvoboditev talcev, pravičnost za odgovorne za ta barbarstva, spoštovanje civilistov in zaščito življenj nedolžnih, ki so na koncu dvojne žrtve.

Veliki judovski modrec rabin Nachman v svojem komentarju na ta odlomek Zaharijeve knjkige (8,19), ki predlaga post, ki se lahko spremeni v veselje, takole pojasnjuje ta presenetljiv preobrat: »Ko ni miru ampak nesloga, tedaj se postim in krepost posta uresniči mir.« Post nam pomaga, da zavestno molimo, da se osredotočimo na bistveno. Postimo se od pasivnosti, od navajenosti na nasilje, od predsodkov, od kakršnega koli sožitja z nikdar premaganimi zametki antisemitizma, in se odločimo, da bomo ustvarjalci. Postimo se, ker, kot pravi prerok Izaija, »tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo« (Iz 58,8). Gospodovo veličastvo pa so vedno bratje, ki se zberejo skupaj.

Besedilo molitve, ki ga CEI predlaga vsem, se začenja z besedami: »Bratje in sestre, predragi, s srcem, polnim tesnobe zardi strahot sovraštva in nasilja in vojne, ki zadajajo rane Sveti deželi, dvignimo svojo prošnjo k Bogu, Kralju miru, da bi Izraelci in Palestinci mogli najti pot dialoga.«

Občutimo skoraj telesno potrebo, da se stisnemo k sestram in bratom Svete dežele, da bi Bog miru navdihnil pogum za nove odločitve, ki znajo iz krivičnega pokola potegniti novo moč miru. Molitev pomeni jokati s tistim, ki joče, skupaj z Gospodom brisati solze žensk, moških, starcev in otrok, ki so prisiljeni bežati, doživljati grozo bombardiranja in nasilja. Spremenimo v molitev papeževe besede: »Prosim, naj se ne preliva več nedolžna kri ne v Sveti deželi ne v Ukrajini in ne na nobenem drugem kraju! Dovolj je! Vojne so vedno poraz, vedno!« Molitev odpira za življenje in obratno, življenje hrani molitev. Neskončni prosi za gostoljubje pri končnem, se pravi pri človeku z njegovim vedenjem, znotraj zgodovine, v tistih znamenjih časa, v katerih kristjan živi, ki jih mora preiskovati in jim pustiti, da ga pozovejo k odločitvi.

Molitev, kakor je spomnil papež v nedeljo, »je krotka in sveta sila, ki se zoperstavi diabolični sili sovraštva, terorizma in vojne.« Najti mir v sebi in tisoči ga bodo našli okoli tebe, je dejal sv. Serafin Sarovski. Duše je treba ozdraviti sovraštva, ker nas to dela slepe in poraja nasilje. Molitev pomaga, da razmišljamo o nenadejanem in da sprejmemo pogumne odločitve, da bi se tolikšno zlo moglo spremeniti v prizadevanje, da bi odgovorili na zakonite želje po varnosti in miru.