Zgodovina sinode od Pavla VI. do papeža Frančiška
Giacomo Costa
Škofovska sinoda je bila ustanovljena leta 1965 na pobudo Pavla VI., ki jo je v motu propriu Apostolica sollicitudo opredelil kot »stalni svet škofov za vesoljno Cerkev«. S tem je uresničil zahtevo, ki jo je podal koncil že skoraj pri koncu, zlasti med razpravo o kolegialnosti. Že takrat se je papež zavedal, da se bo sinoda sčasoma spremenila. V motu propriu je namreč zapisal: »Kot vsaka človeška ustanova se bo sčasoma izpopolnila.«
Razvoj sinode je potekal vzporedno s postopnim sprejemanjem koncila, zlasti ekleziološkega pogleda, v katerem temeljijo odnosi med Božjim ljudstvom, škofovskim zborom in rimskim škofom. Papež Frančišek to izraža z razmišljanjem o konstitutivni sinodalni razsežnosti Cerkve ob petdesetletnici ustanovitve sinode (2015): »Sinodalna Cerkev je Cerkev poslušanja, [...] vzajemnega poslušanja, v katerem se vsak lahko kaj naučiti. Verno ljudstvo, škofovski zbor, rimski škof: eden posluša drugega in vsi poslušajo Svetega Duha.«
Apostolska konstitucija Episcopalis communio iz leta 2018 nadaljuje v smeri izpopolnjevanja sinode: iz določenega dogodka – zasedanja škofov, namenjenega obravnavi enega vprašanja – jo spremeni v proces, ki je razdeljen v različne faze in v katerem je k sodelovanju povabljena celotna Cerkev in vsi v njej. Na tej prenovljeni osnovi temelji proces sinode 2021–2024 z naslovom Za sinodalno Cerkev. Občestvo, sodelovanje, poslanstvo. To pojasnjuje njeno razčlenjenost, ki je veliko bolj zapletena kot pri prejšnjih sinodah.
Najprej je bila predvidena dolga faza posvetovanja in poslušanja Božjega ljudstva v vseh Cerkvah po svetu, ki je potekala v več stopnjah: začela se je na lokalni ravni (župnijski in nato škofijski), nadaljevala na ravni nacionalnih škofovskih konferenc in končala na celinski ravni. V tem procesu je poslušanje postalo priložnost za srečanje in dialog znotraj vsake krajevne Cerkve in med njimi, zlasti tistimi, ki pripadajo isti regiji, pa tudi na ravni vesoljne Cerkve, k čemur sta pripomogla pripravljalni dokument in delovni dokument za celinsko fazo, ki ju je pripravilo generalno tajništvo sinode na podlagi elementov, zbranih pri poslušanju Božjega ljudstva.
Cerkvena dinamika na celinski ravni, ki jo ta sinoda močno poudarja, prav tako najde navdih v koncilu, zlasti v odloku Ad gentes, ki v členu 22 pravi: »Zato je zaželeno, da ne rečemo nadvse primerno, da se škofovske konference na vsakem širšem družbeno-kulturnem ozemlju srečajo skupaj, da bi lahko ta načrt prilagoditve uresničile v medsebojnem popolnem soglasju in enotnosti odločitev.«
Faza razločevanja, naloga, za katero so v prvi vrsti odgovorni pastirji, ima prav tako značaj procesa, saj bo XVI. redno generalno zasedanje škofovske sinode potekalo v dveh delih, med katerima bo čas za ustrezno poglabljanje in predvsem za ponovno poslušanje Božjega ljudstva. Večja razčlenjenost procesa se odraža v sestavi sinodalnega zasedanja. Ta ohranja svoj temeljni škofovski značaj, saj je tri četrt njenih članov škofov. Poleg njih so duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, laiki in laikinje, izbrani med tistimi, ki so se najbolj zavzemali v različnih fazah sinodalnega procesa. Njihova naloga je, da pričevanje in spomin na bogastvo tega procesa prinesejo na zasedanje, ki mu pripada razločevanje.
