Poziv Papeške komisije za zaščito mladoletnih pred konzistorijem in zasedanjem sinode

Papeška komisija za zaščito mladoletnih

POZIV K DEJANJEM OB KONZISTORIJU ZA POSTAVITEV NOVIH KARDINALOV IN OB XVI. GENERALNEM REDNEM ZASEDANJU ŠKOFOVSKE SINODE:
- Komisija spodbuja k solidarnosti do žrtev in preživelih v luči nenehnih razkritij zlorab.
- Komisija vabi voditelje Cerkve k povečanju zavzetosti in sredstev za spodbujanje splošne zaščite pred zlorabami.
- Komisija prosi, naj se zaščita obravnava kot prednostna naloga na sinodi o sinodalnosti.

Solidarnost z lačnimi in žejnimi pravice

Kot Papeška komisija za zaščito mladoletnih izražamo svojo globoko bolečino in brezpogojno solidarnost najprej z žrtvami in preživelimi tolikih nizkotnih zločinov, storjenih v Cerkvi. Zdi se, da vsak dan prinaša nove dokaze zlorab, pa tudi prikrivanja in neprimernega upravljanja s strani cerkvenega vodstva po vsem svetu. Medtem ko so nekateri primeri podvrženi veliki pozornosti medijev, so drugi primeri malo znani – če sploh so – zaradi česar veliko ljudi trpi v tišini. Vsaka zloraba vključuje tesnobo in bolečino strašne izdaje ne samo s strani storilca, ampak tudi s strani Cerkve, ki ni sposobna in je celo nepripravljena soočiti se z resničnostjo svojih dejanj.

Poslušamo in smo vznemirjeni zaradi poročil o dejanjih posameznikov, ki imajo odgovorne položaje v Cerkvi, o trpljenju tistih, ki so bili prizadeti, kakor tudi o tragični zapuščini nizkotnega obnašanja, povezanega z laičnimi in drugimi gibanji, ter z mnogimi področji institucionalnega življenja Cerkve. Globoko smo pretreseni zaradi neizmernega trpljenja, neprestane bolečine in ponovnega viktimiziranja, ki ga je doživelo toliko ljudi, ter nedvoumno obsojamo takšne zločine – in njihovo nekaznovanost – zagrešene nad številnimi našimi brati in sestrami. Ponovno poudarjamo svojo trdno zavezanost, da si bomo prizadevali, kolikor je mogoče, da bodo takšna gnusna in graje vredna dejanja izkoreninjena iz Cerkve.

Primeri, ki so v zadnjem času postali javni, opozarjajo na tragične pomanjkljivosti v pravilih, namenjenih kaznovanju storilcev, kakor tudi za zagotavljanje ustreznega upravljanja s strani tistih, ki so dolžni obravnavati te zlorabe. V velikem zaostanku smo pri odpravljanju postopkovnih vrzeli, zaradi katerih so žrtve ranjene in ostajajo v nevednosti tako med odločanjem o zadevi kot tudi potem. Še naprej bomo pozorno proučevali vse, kar ne deluje, in vztrajali, da se naredijo potrebne spremembe, da bodo vsi, ki so jih prizadeli ti strašni zločini, imeli dostop do resnice, pravice in odškodnin. Prav tako se zavezujemo, da bomo svojo vlogo uporabili za spodbujanje drugih predstavnikov Cerkve, ki so odgovorni za obravnavanje teh zločinov, da bodo učinkovito izpolnili svoje poslanstvo, zmanjšali tveganje za nadaljnje prestopke in zagotovili spoštljivo okolje za vse.

Poziv k spreobrnjenju za voditelje Cerkve

Naša Komisija je bila ustanovljena kmalu po izvolitvi papeža Frančiška leta 2013. V skladu s Svetom kardinalov je komisija vodila vrsto pobud, ki so opozorile na stvarnost spolnih zlorab in potrebo po odločnih reformah za obravnavanje tako zlorab kot njihovega neustreznega upravljanja s strani cerkvenih voditeljev. Zdaj smo v fazi usklajevanja in utrjevanja naših prizadevanj s prizadevanji Dikasterija za nauk vere, in vseh tistih organov Rimske kurije, katerih delo vpliva na zaščito po vsem svetu.

Vendar pa pet let po Vrhu 2019 o zaščiti mladoletnih, na katerem so se zbrali voditelji Cerkve z vsega sveta, ostajajo globoke frustracije, zlasti med tistimi, ki iščejo pravico za doživete krivice. Nikomur ne bi smelo biti treba prositi za pravico v Cerkvi. Nesprejemljiv odpor, ki se nadaljuje, kaže na pohujšljivo pomanjkanje odločnosti pri mnogih v Cerkvi, ki ga pogosto poslabša še resno pomanjkanje sredstev. Papež Frančišek nas je opozoril, da neenakosti v svetu ne smejo okužiti Cerkve.

Do učinkovite spremembe lahko pride samo s pastoralnim spreobrnjenjem voditeljev Cerkve. Ko je kardinalski zbor zbran v konzistoriju,  nas opogumlja pogosto opozorilo svetega očeta tistim, ki so poklicani v to posebno vlogo, katere odgovornost je tudi, da je kri, ki jo je treba preliti, njihova lastna in ne tistih, ki so pod njihovo skrbjo. Kot vzor pogumnega žrtvovanja je postavitev novih kardinalov ugoden trenutek za premišljevanje, kesanje in obnovo naše neločljive zavezanosti za obrambo in varovanje najbolj ranljivih z vsemi možnimi sredstvi.

Pozivamo vse tiste, ki so zbrani v Svetem kolegiju, da se spomnijo žrtev in njihovih družin in kot del prisege zvestobe vključijo zavezo, da bodo ostali neomajni pri spoštovanju tistih, ki so jih prizadele spolne zlorabe, in se jim bodo pridružili pri skupnem iskanju resnice in pravičnosti. Vsi škofje in redovni predstojniki bi morali ponoviti to zavezo.

Skupaj z vsemi, ki so utrpeli zlorabo in iz nje izhajajoče posledice, recimo: »Dovolj!«

Krščanska spodbuda k spremembi

Pomemben trenutek za spodbujanje teh prizadevanj je v sinodi o sinodalnosti. Resničnost spolnih zlorab v naši Cerkvi spada v središče dnevnega reda sinode. Gre za to, kdo smo kot skupnost vere, ki temelji na Jezusu. Prežema razprave o modelih vodenja, vlogah v službi, profesionalnih standardih obnašanja in pravilnih odnosov med nami in z vsem stvarstvom. Zahtevamo, da spolna zloraba v Cerkvi prežema vaše razprave, ko boste obravnavali poučevanje, službe, vzgojo in vodenje. V skupnosti spravljenih bi moralo tudi sveto bogoslužje najti ustrezno vključenost in izraz tega tako intimnega spodrsljaja same Cerkve. Čeprav se včasih zdi, da se je treba soočiti z zastrašujočim skupkom vprašanj, vas prosimo, da se nam pridružite pri soočanju z izzivom, da se bomo lahko spoprijeli z nevarnostjo, ki jo spolna zloraba prestavlja za verodostojnost Cerkve pri oznanjevanju evangelija.

Spodbujamo vas, da pomemben čas in prostor namenite za vključitev pričevanja žrtev/preživelih v vaše delo. Veliko, če ne kar vsi udeleženci sinode imajo namreč svoje izkušnje v soočanju ali v upravljanju spolnih zlorab v Cerkvi, ki bi morale postati izrecen del vaših sklepov.

Spodbujamo vas, da si prizadevamo za dan, ko bodo vse službe v Cerkvi postale kraji sprejemanja, empatije in sprave za tiste, ki so jih prizadele zlorabe. Pridružite se vsem tistim, ki se upirajo endemičnemu zadovoljstvu tistih, ki v Cerkvi in v družbi utišajo ta pričevanja z minimaliziranjem njihovega pomena in zadušitvijo upanja na prenovo.

Spodbujamo vas, da si prizadevate zgraditi trenutek, v katerem bo naša Cerkev v polnosti vzela na znanje in prevzela odgovornost za krivice, ki so bile storjene tolikim, ki so bili v njeni skrbi. Spodbujamo vas, da hodite proti dnevu, v katerem bodo vsi otroci zaščiteni z ustreznimi, znanimi in uveljavljenimi politikami in postopki.

Spodbujamo vas, da si prizadevate ustvariti dan, ko bodo pregledni in dostopni sistemi odškodnin za zločine cerkvenih služabnikov dobro uveljavljeni po sprejemljivih standardih.

Spodbujamo vas, da stopate proti dnevu, v katerem bodo vsi v naši Cerkvi sposobni razumeti in prevzeti odgovornost za zanesljivo zaščito v vseh škofijah, župnijah in šolah, kakor tudi v bolnišnicah, v domovih počitka, v vzgojnih hišah in na vseh krajih, kjer je Cerkev navzoča in dejavna. Ta dan mora še priti. Marsikomu se zdi še daleč. Ponotranjimo sporočilo, ki nam ga je zaupal papež Frančišek med našo nedavno avdienco, ko je dejal:

»Ko je življenju ljudi storjeno zlo, smo poklicani, da računamo na ustvarjalno Božjo moč, da iz obupa pokaže upanje in iz smrti življenje. Strahoten občutek izgube, ki ga mnogi doživljajo kot posledico zlorabe, se lahko včasih zdi kot breme, ki je pretežko, da bi ga nosili. Voditelji Cerkve, ki delijo občutek sramu zaradi svoje nesposobnosti za delovanje, so izgubili verodostojnost, pa tudi naši sposobnosti oznanjevanja evangelija je bila narejena škoda. Vendar Gospod, ki v vsakem obdobju prinaša novo rojstvo, lahko vrne življenje suhim kostem (prim. Ez 37,6). Tudi kadar je pot, ki jo moramo prehoditi, težavna in zahtevna, vas spodbujam, da se ne zaustavite; še naprej podajajte roko, skušajte vlivati zaupanje tistim, ki jih srečate in ki z vami delijo to skupno stvar. Ne izgubite poguma, kadar se zdi, da se le malo spreminja na bolje. Vztrajajte in hodite naprej!«

Spodbujamo vas, da si prizadevate za tiste cilje, ki jih že dolgo čakamo: ne samo dan ali dva med vašim srečanjem, ampak skozi celoten sinodalni proces. Če jih bomo dosegli, bo to jasno znamenje uspeha sinode, znamenje, da kot učenci enega samega Gospoda hodimo z ranjenimi in pozabljenimi v iskanju boljše poti.

KONEC