Kardinal Schönborn: »Sinodalnost je način življenja občestva v Cerkvi«

 ANDREA TORNIELLI

»Sinodalnost je modus operandi cerkvenega občestva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vprašanjih in odločitvah, o vidikih življenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako na evangeljski način živeti cerkveno občestvo, o skupni hoji vseh članov Božjega ljudstva«. S temi besedami je dunajski nadškof Christoph Schönborn povzel središčno točko bližnjega sinodalnega zasedanja in opozoril na povezavo med sinodo, ki jo Cerkev doživlja, in tisto iz leta 1985, ki je bila posvečena cerkvenemu občestvu. Poudarek, ki nam pomaga razumeti, kako sta občestvo in prizadevanje za enost – ut unum sint – pred različnimi stališči, z željo, da bi to določalo tudi način njihovih predstavitev in razprav o njih.

Eminenca, začela se bo prva od dveh sinod o sinodalnosti: kaj pričakujete, da bi se lahko pokazalo iz tega skupnega dela?
»Na tej sinodi se lahko zgodi marsikaj, ne vemo. Papež Frančišek nas je postavil na precej enkratno pot, na pot poslušanja in razločevanja. To so stvari, ki jih je treba vedno uresničevati, to so elementarne stvari za življenje Cerkve, vendar je papež postavil še bolj izrecen poudarek na vprašanju razločevanja: kaj nam kaže Gospod? Kaj hoče danes za nas, za Cerkev? Torej je sinoda poskus, da bi poglobili, da bi se naučili, da izkusili to pot razločevanja«.

V dunajski Cerkvi ste pred nekaj leti obhajali škofijsko sinodo. Kaj se je zgodilo?
»Malo vas moram popraviti, ker ni šlo za škofijsko sinodo. Škofijska sinoda ima zelo natančna pravila, ki so določena v kanonskem pravu. Imel sem zamisel, ki smo jo delili z mnogimi, da bi ubrali drugo pot, pot škofijskih zborov. Imeli smo jih pet, vsakega s 1400, 1500 delegati, ki so prihajali iz župnij, iz ustanov, iz redov, iz raznih resničnosti v škofiji. Vodilna zamisel je bila tista, ki jo je papež Frančišek večkrat poudaril, se pravi ideja Zbora apostolov, o katerem beremo v Apostolskih delih. Škofiji sem predlagal: med seboj se na urejen način pogovarjajmo o tem, kar smo doživeli na svoji poti z Gospodom, kaj nam je Bog dal zaznati v našem življenju, v naših župnijah«.

Kaj se vas je v odvijanju procesa najbolj dotaknilo?
»Metodologija je bila iz Apostolskih del. V tistem času je obstajal problem, in sicer poganov, ki so postali kristjani: jih je treba krstiti ali ne? In če se krstijo, ali morajo sprejeti tudi judovsko postavo ali je vera v Kristusa dovolj? Da bi rešili to dramatično vprašanje, so prisluhnili izkušnjam in opravili razločevanje. Govoril je Peter, potem sta govorila Pavel in Barnaba, in nazadnje je ves zbor poslušal in molil. Na koncu so prišli do tega zaključka: „Sveti Duh je odločil in mi z njim ...“ Ko me je papež Frančišek prosil, naj imam uvodni govor za 50. obletnico ustanovitve sinode leta 2015 v dvorani Pavla VI., pred njegovim slovitim govorom o sinodalnosti, sem moral narediti povzetek tega, kaj je sinoda. Najprej sem govoril o izkustvu prvotne Cerkve. In mislim, da bi bila ta pot – papež Frančišek je to pogosto ponovil – pot pripovedovanja, poslušanja in razločevanja, dobra za sinodalno pot, ki jo sedaj živimo«.

Kakšna je ocena škofijskih zborov?
»Kar smo skušali narediti v škofijah, je gotovo poglobilo občestvo med nami, je spodbudilo pastoralne pobude. Nismo glasovali, nismo sprejemali sklepov in ne objavili besedil. Podelili smo življenje Cerkve v luči naših izkušenj. To je bila metoda teh petih škofijskih zborov. Šlo je za zelo pozitivno izkušnjo, v težkem času, saj se je zgodila vsa drama zlorab in krize verodostojnosti Cerkve. Resnično pa smo imeli močno izkušnjo vere in občestva in to nam je zagotovo pomagalo, da smo šli naprej, ne da bi izgubili pogum«.

»Sinoda o sinodalnosti«: ta naslov se lahko zdi daleč od občutka ljudi, kot nekoliko tehničen naslov. Kaj mislite o tem?
»Na sinodi leta 1985 nisem sodeloval kot škof, ampak kot teolog. Bil sem eden od teologov, ki so sodelovali na tej sinodi, ki je potekala dvajset let po koncu koncila, tema pa je bila občestvo, communio, bistvena beseda 2. vatikanskega koncila. Tudi ta sinoda ni imela posebne teme, ampak je bila skoraj sinoda o občestvu, communio kot bistveno znamenje Cerkve, kot značilnost Cerkvenega življenja. Mislim, da je sinoda o sinodalnosti nekaj podobnega. Sinodalnost je zelo preprosta: je modus operandi cerkvenega občestva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vprašanjih in odločitvah, pri vidikih življenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako živeti evangeljsko, na način, ki ustreza življenju evangelija, cerkvenemu občestvu, skupni hoji Božjega ljudstva, vseh članov Božjega ljudstva. Seveda lahko rečemo, da je imela večina sinod od leta 1965 bolj določeno temo: na primer pokora ali družina, kot smo jo imeli v letih 2014 – 15. Vendar mislim, da je ta tema o sinodalnosti nadaljnji korak v sprejemanju 2. vatikanskega koncila, communio in modus operandi tega communio, sinodalnost. Potem ne smemo pozabiti, da se skupna hoja sinodalnosti ne dogaja samo v sodobnosti, ampak tudi v zgodovini. Sinodalnost torej pomeni tudi spominjanje poti tistih, ki so bili v veri pred nami.

Papež Frančišek vztraja pri poudarku, da je sinoda sestavljena iz molitve, iz poslušanja Svetega Duha, medsebojnega poslušanja in razločevanja. In je drugačna od dela parlamenta – enako pozitivnega – ki je podvrženo logiki večine in manjšine.
»Rekli ste, da je delo parlamenta nekaj pozitivnega. Hvaležni smo vsem državam, ki imajo parlament, pravi parlament, parlamentarno demokracijo. Rad bi dodal majhno opombo. Gotovo, parlament ne kliče izrecno Svetega Duha. V nekaterih parlamentih obstaja tradicija molitve, redki so, vendar so. Toda mislim na tisti osupljivi govor papeža Benedikta v parlamentu v Londonu, kjer je pokazal, da je tudi v parlamentarni demokraciji nekaj razločevanja … Govoril je o vesti Tomaža Moora, ki je moral zavzeti stališče, ki je bilo nasprotno kraljevemu, predvsem pa je govoril o neki odločitvi londonskega parlamenta, o odločitvi o odpravi suženjstva, pri čemer je pokazal, kako je prišlo v parlamentarnih razpravah do napredka v zavedanju, da je suženjstvo nasprotno človekovemu dostojanstvu. Zato bi rad dodal pozitivno besedo o delu parlamenta. Čeprav sinoda seveda ni parlament, to ne pomeni, da delo parlamenta ni nekaj dobrega«.

Lahko pojasnite to razliko med sinodo in parlamentom?
»Razlika je v tem, da je sinodalnost, življenje v Cerkvi, vedno iskanje soglasja ne v parlamentarnem smislu, da morajo vsi glasovati na enak način – kot se dogaja v diktaturah ali v komunizmu – ampak kot težnja k edinosti. Gre za poslušanje glasu Svetega Duha, ki je naprej v iskanju resnice, v iskanju dobrega, dokler ne pridemo skoraj do soglasja. To so storili koncili in tudi sinode, ki jih poznam. Pravilo sinode je, da obstajajo glasovanja, ta pa morajo doseči dve tretjini glasov. Ne pozabimo tudi, da je sinoda posvetovalna, ni zakonodajno telo. Služi poslušanju, skupnemu poslušanju glasu Svetega Duha. Zaradi tega je papež hotel tako za sinodo o družini kakor tudi za to o sinodalnosti, dve ali nekaj stopenj: krajevno, celinsko, itd. In na koncu dve srečanji sinodalnega zbora, ker je to pot k soglasju, ki mora vedno biti ut sint cor unum et anima una, kakor je rečeno za prvotno Cerkev: bili so enega srca in enega duha. Ta sloga je znamenje Svetega Duha«.

Kaj konkretno pomeni »poslušati glas Duha«?
»Papež nas je naučil – in to z dobrimi sadovi že uresničujemo – metode duhovnega pogovora. V čem je? To je poslušanje drug drugega s spoštovanjem, sprejemanjem, da bi prišli do razločevanja, da bi razumeli, kaj je Božja volja. Name je naredilo vtis, da je v dokumentu Querida Amazonia papež Frančišek predlagal odmev na sinodo o Amazoniji, pri katerem sem mogel sodelovati. Pri določenih točkah je dejal: tukaj se mi zdi, da je primanjkovalo razločevanja, potrebnega je več razločevanja. Kako vemo, da smo opravili potrebno razločevanje, da lahko sprejmemo odločitev? To je gotovo papeževa umetnost vodenja, pa tudi soglasnost sinode, sinodalnih članov. Mislim torej, da bomo v tem poslušanju doživeli močno izkustvo cerkvenosti. Seveda je pri številnih vprašanjih in temah seznam vprašanj dolg in bo treba veliko časa posvetiti razpravi in izmenjavi o tem ali onem vprašanju, vendar vedno v perspektivi poslušanja Duha«.

Prav gotovo je bila nova značilnost te sinode poskus širokega vključevanja in poslušanja krajevnih Cerkva, ko so pri delu sodelovale skupnosti in tudi tisti, ki so se oddaljili od Cerkve. Je ta metoda pomembna, in če je, zakaj?
»Je, vedno je pomembno poslušati tudi glas tistih, ki niso 'znotraj', ki so se oddaljili, ker nam ta odmev omogoči boljše razločevanje. In potem prisluhniti glasu vernikov. Dovolj je prebrati majhno knjižico sv. Janeza Henrika Newmana o poslušanju vernikov v zadevah vere. Ta knjižica, ki je bila napisana okoli 1. vatikanskega koncila, je zelo pomembna za naše razmere v iskanju sinodalnosti«.

Kaj pomeni poslušati vero Božjega ljudstva?
»To je sensus fidei. Tega seveda ne odkrijemo v statistiki. Če ne opravimo tega dela, poslušanja sensus fidei, ne poslušamo Svetega Duha, kajti to, kar v sensus fidei Božje ljudstvo živi in zaznava, to je bistvo, srce vere Cerkve. Mislim na svoje osebno izkustvo, ko sem bil mlad študent teologije in so nas poučevali o vseh idejah Bultmanna in o Entmythologisierung (demitizaciji). Gre za radikalno postavitev krščanske vere pod vprašaj. Ko sem prišel domov, sem o tem pripovedoval svoji mami, ki me je poslušala ter me po določenem času nekoliko presenečeno pogledala in mi preprosto rekla tole: 'Ampak če Jezus ni Sin živega Boga, je naša vera prazna'. Vedno sem govoril, da je bil ta nauk moje mame zame to poslušanje Božjega ljudstva, vere preprostih, vere Božjega ljudstva. Zato je vztrajanje papeža Frančiška pri ljudski vernosti, pri veri ljudi – vztrajanje, ki ga najdemo že v dokumentu iz Aparecide – zares pomembno. Spominjam se slovite pridige tedanjega kardinala Ratzingerja v času krize s Hansom Küngom, ko je dejal: teologija, ki se ne postavi ponižno v službo, v poslušanje vere Božjega ljudstva, ne koristi, je gnoza, ni pa služba vere. Zato mislim, da je metoda vključevanja velikega števila vernikov in tudi ljudi, ki so se oddaljile od Cerkve, pomembna za razločevanje«.

Druga značilnost je sodelovanje članov, ki niso škofje, med katerimi je precejšnje število vernih laikov, zlasti žensk. Kako se spreminja fizionomija sinode in kakšne bodo po vašem mnenju posledice?
»Na sinodah so bili že 50 let vedno laiki, moški in ženske, ki so sodelovali kot strokovnjaki, kot poslušalci. Zdaj je prvič precejšnje število laikov, moških in žensk, polnopravnih članov sinode. Mislim, da se fizionomija sinode bistveno ne spreminja, ker gre seveda za škofovsko sinodo in večina ostajajo škofje, saj je škofovska sinoda predvsem srečanje škofov neke regije, naroda, itd. Vendar je sodelovanje vernik laikov gotovo pomembno za izboljšanje poslušanja. Sodeloval sem na precejšnjem številu sinod in spomnim se prispevkov laiških moških in žensk med strokovnjaki, med poslušalci, ki so močno zaznamovali dela. Tokrat gremo še korak dlje z vključitvijo teh glasov. Še vedno bodo na tej sinodi prisotni strokovnjaki, tudi delegati drugih bratskih Cerkva. Mislim, da bo to preprosto obogatitev. Potem se moramo še enkrat spomniti sinode, ki jo je ustanovil Pavel VI. Pred več kot 55 leti. Ta sinoda je zamišljena kot glas episkopata vesoljne Cerkve Petrovemu nasledniku. Dobro vemo, da so glasovanja in zelo pomembna glasovanja, vendar so to izraz sensus fidelium, tudi pričakovanj Božjega ljudstva, ki bodo na koncu posredovana papežu v njegovo nadaljnje razločevanje. Ta nova udeležba ne spreminja v bistvu pokoncilske sinode.

Posledica te široke udeležbe je bila vključitev številnih tem, o katerih se razpravlja že desetletja, v Instrumentum laboris. Na primer zahteva po posebnih reformah za večjo udeležbo laikov in žensk v življenje Cerkve, ali ponoven premislek o nekaterih temah, povezanih z moralno teologijo. Kolikšno težo bodo imele na sinodi?
»Ne bi znal odgovoriti, bomo videli. Opazil sem, da celinske sinode in tudi odmev številnih škofovskih konferenc v svetu vsekakor vztrajajo pri vprašanju o sodelovanju lakov pri življenju Cerkve. Tre za temo, ki je bila središčna že na 2. vatikanskem koncilu. Sodelovanje laikov je v središču koncilskih namenov in veliko se moramo še naučiti in veliko narediti. Že sv. Janez XXIII. je rekel, da je tema ženske v življenju Cerkve eno od znamenj časov, je eno od velikih vprašanj, ki se pojavljajo po vsem svetu in ta tema bo gotovo prisotna. Sem pa sam nekoliko skeptičen glede dejstva, da bo seznam tem, o katerih se veliko razpravlja predvsem v zahodnem sekulariziranem svetu, tako središčen za celotno Cerkev. Naj povem primer. Na sinodi o Amazoniji je bil s strani določenih skupin močan pritisk, da bi prišli do odločitve o viri probati, o duhovniškem posvečenju poročenih mož. Morda me bodo kritizirali, ker to omenjam, vendar je bilo rečeno na sinodi. Nekateri so se spraševali: kako je mogoče, da v Združenih državah in v Kanadi živi kar 1.200 duhovnikov iz Kolumbije, iz države, ki ima veliko duhovniških poklicev? Zakaj jih sto ali dvesto ne gre v Amazonijo? Problem pomanjkanja duhovnikov bi bil rešen. Mislim torej, da včasih potrebujemo nekoliko več razločevanja in tudi poštenja, da vidimo zapletenost tem. V tem smislu sem poln zaupanja, da bo sinoda lepa in močna priložnost za skupno razločevanje teh tem.

V zahodnih družbah napreduje sekularizacija, prenos vere, ki je prej potekal v družini, se zdi, da je prekinjen. Kako naj se vrnemo k oznanjevanju evangelija v teh okoliščinah? Kako nam pri tem lahko pomaga naslednja sinoda?
»Rekli ste, da je prenos vere potekal v družini. Res je, da če ta prenos ne poteka v družini, prenos vere sicer ni nemogoč, je pa veliko težji. Zato je dvojna sinoda leta 2014-15 o družini zelo pomembna za prenos vere. Verjamem, da se je prenos vere dogajal in se dogaja, ker je Gospodovo delo. Gospod je tisti, ki kliče, ki vabi, Gospod je tisti, ki deluje v srcih ljudi, ki privlači, kot je rekel Jezus: 'Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi'. Ta Jezusova privlačnost deluje po vsem svetu, vendar pa potrebuje tudi tiste, ki pomagajo dojeti ta klic, to Gospodovo delo. Seveda je sekularizacija velik izziv. Vendar še enkrat opozarjam na Benedikta XVI., ki je o sekularizirani družbi povedal presenetljive stvari. Spomnim se,  da je, ko se je odpravil v Republiko Češko, v zelo sekularizirano državo, dejal: tu so tudi priložnosti za Svetega Duha, da deluje, da je dejaven. In to je res. Sekularizacija torej ni samo slabost, ampak ima tudi pozitivno stran, v smislu da se osebna bivanjska vprašanja morda postavljajo bolj neposredno. In Gospod je torej dejaven. To je evangelij: je življenjska moč, zbuja življenje in v tem smislu sem poln zaupanja, da bo ta sinoda, kljub vsem kritikam, ki že prihajajo, korak k napredovanju občestva Cerkve«.