Pij VII., »Vikar Boga miru«

Bernard Ardura

Pij VI., ki je bil dobro obveščen o izjemnih okoliščinah, v katerih bi moral potekati konklave, sklican za izvolitev njegovega naslednika, se je odločil, da naj ga skliče najstarejši kardinal na teritoriju katoliškega princa, kjer se bo lahko najlaže sestal kardinalski kolegij.

Kardinal dekan Albani, ki je bil od leta 1797 begunec v Benetkah na avstrijskem ozemlju, se je odločil, da konklave postavi pod zaščito cesarja Jožefa II. Kardinali so se sestali na otoku Svetega Jurija 1. oktobra 1799, od 46 živečih kardinalov jih je bilo 35, od tega 30 Italijanov. Takoj sta si začeli nasprotovati dve strani: ena, ki je skrbela, da se prilagodi novim razmeram in da ne pretrga vezi s Francijo, druga, ki je bila nepopustljiva za ohranitev dediščine preteklosti in prepričana v pomoč Avstrije, da se uprejo Franciji in obnovijo papeško državo. Prvi, združeni okoli nečaka pokojnega papeža Braschija, so potisnili svojega delfina, kardinala Bellisomija, ki se je približal dvema tretjinama glasov. Drugi, ki jih je vodil dekan Antonelli in podpiral kardinal Maury, predstavnik Ludvika XVIII. v izgnanstvu, in avstrijski kardinal Herzan, zadolžen za izvajanje cesarskega veta proti vsakemu kandidatu, osumljenem mlačnosti do Dunaja, so imeli za kandidata kardinala Matteija.

Kardinal Herzan je nespretno nasprotoval tako rekoč zagotovljeni Bellisomijevi izvolitvi in ​​poskušal s silo vsiliti Matteija. Večina je bila nerazpoložena za to in konklave je bil ohromljen za tri mesece, Cerkev pa je potrebovala hitre volitve. Kardinal Chiaramonti je vedno glasoval z večino, vendar nikoli ni sklepal kompromisov z nobeno frakcijo. Ercole Consalvi, tajnik konklava, je zagotovo odigral ključno vlogo pri izvedbi volitev. Zamislil si je namreč kompromisno rešitev, ki jo je kardinal Ruffo predlagal voditelju manjšine Antonelliju: glasovati za kardinala Chiaramontija.

Strani sta se dogovorili na večer pred zadnjim glasovanjem. Na to je bil opozorjen bodoči izbranec, ki se je umaknil v svojo sobo in pustil, da se dogodki odvijajo po volji Previdnosti. 13. marca zvečer je bil papež izvoljen s polno večino.

Za razliko od svojih predhodnikov je bil Pij VII., ob izvolitvi star 58 let, človek nauka in pastir, intelektualno odprt in zavzet za dajanje prednosti interesom Cerkve. Pogumen in razumevajoč, trdno izurjen v benediktinski šoli, se bo moral soočiti z resnimi težavami, ki jih je evropska družba v popolni preobrazbi predstavljala za Sveti sedež in za vso Cerkev.

Pod pogoji, ki so bolj ali manj podobni tistim, v katerih je leta 1903 monsinjor Rafael Merry del Val postal tajnik konklava in državni tajnik Pija X., je bil monsinjor Consalvi izbran za tajnika konklava v odsotnosti naslovnega tajnika monsinjorja Pietra Negronija, ki je ostal v Rimu, ki ga je zasedala francoska vojska od 10. februarja 1798. Consalvijevo geslo, rezultat dolgoletnih izkušenj v rimski kuriji, je bilo: «Prilagojeni času!». Po njegovem nasvetu je Pij VII. zavrnil povabilo cesarja Franca II., naj pride na Dunaj, in se odločil, da se čim prej vrne v Rim.

Na upravni ravni sta se papež in državni tajnik lotila obnove Papeške države, ki je bila uničena in neorganizirana zaradi treh let nemirov, ki so jih povzročile revolucionarne vojne. Pij VI. je v svojem času načrtoval ekonomsko reformo države, a je ni uspel uspešno izpeljati. Pij VII. se je pridružil idejam Consalvija, ki se je znal obkrožiti s prelati, ki so se zavedali  kakšnega pomena so te reforme za državo, ki je bila zelo obubožana in slabo vodena. Pij VII. in Consalvi pa pri svojem delu zmerne reforme nista naletela le na soglasja. Med člani Svetega kolegija in med rimskimi prelati ni manjkalo nasprotovanj in kritik reformi, ki je prinašala pomembne spremembe. Tudi plemstvo, za katerega je Pij VII. 11. maja 1801 ustanovil plemiško gardo, še zdaleč ni bilo zadovoljno, saj je menilo, da je izključeno iz najpomembnejših javnih funkcij.

Vzporedno s temi reformami je Consalvi po trinajstih mesecih težkih pogajanj podpisal konkordat s Francijo, nato še enega s Cisalpinsko republiko. Leta 1804 je prepričal Pija VII., da je pristal na potovanje v Pariz, da bi okronal Napoleona Bonaparta za cesarja. Vendar je Napoleon imel Consalvija za svojega sovražnika in je s posredovanjem kardinala Fescha vztrajno prosil, naj ga umaknejo s prizorišča. Leta 1806 je Pij VII. popustil. 17. junija je Consalvi zapustil državno tajništvo.

Na notranji ravni je odpor premagoval reforme, ki sta si jih želela Pij VII. in njegov državni tajnik. Odkar je Pij VII., izvoljen 14. marca 1800, zasedel prestol svetega Petra, se je zavedal vloge, ki jo bo igrala Francija z regulacijo verskih zadev v tej državi, prvi od katoliških, ki je desetletje revolucionirala Evropo, saj je preganjala ali prisilila v izgnanstvo na tisoče klerikov in redovnikov, si prizadevala izkoreniniti vero in njeno izvajanje iz družbe ter zdesetkala tudi konstitucionalno cerkev, svojo kreacijo, ki jo je ustanovila kot nacionalno cerkev, da bi nadomestila rimskokatoliško Cerkev.

 Spodbujen s svojimi zmagami in osvajanji je Napoleon, ki je zmagal nad Avstrijo in Rusijo pri Austerlitzu leta 1805 in nad Prusijo pri Jeni leta 1806, razvil evropsko strategijo za boj proti Angliji. Tedaj se je zavedel, da je šibek člen tega Napoleonovega sistema v Italiji. Ker je Napoleon nameraval poenotiti vlado svojih držav, je uvedel francoski civilni zakonik - vključno z ločitvijo - v Kraljevini Italiji. Pij VII. je protestiral in Napoleon je kot povračilni ukrep dal zasesti pristanišče Ancona, utrjeno mesto v Markah.

15. februarja 1806 je Napoleon ukazal svoji vojski, naj krene proti Neaplju in nepooblaščeno prečka Papeško državo, da bi izgnal Burbone in postavil svojega svaka Murata na čelo Neapeljskega kraljestva. Hkrati je zasedel pristanišče Civitavecchia in zahteval izgon angleških, ruskih in sardinskih agentov iz Rima.

Razmere so se zapletale: od leta 1806 Pij VII. ni hotel podeliti kanonične investiture škofom, ki jih je imenoval Napoleon. Medtem ko so med Francijo in Svetim sedežem potekala pogajanja o tej temi, je cesar nadaljeval svoj projekt v Italiji in leta 1807 na polotoku uvedel cesarski katekizem. Burne polemike, ki jih je sprožilo to vsiljevanje, so se polegle 21. januarja in 2. aprila 1808 s priključitvijo dela Papeške države Kraljevini Italiji. Zaradi tega je več škofov zavrnilo prisego cesarju.

 Napoleon je nato ukazal generalu de Miollisu, naj vstopi v Rim, medtem ko se je Pij VII. zaprl v Kvirinalsko palačo.

Kardinali, ki niso bili rojeni v papeški državi, so bili izgnani in papeška vojska je bila vključena v cesarsko vojsko. 16. maja 1809 je Napoleon v Schönbrunnu podpisal cesarski dekret, s katerim je Papeško državo priključil imperiju. 10. junija je Pij VII. objavil bulo Quam memorandum, s katero je na skrivaj izobčil cesarja. Vendar pa je bula o izobčenju hitro krožila, zlasti v vseh središčih opozicije. Napoleon se je nato odločil za ugrabitev papeža. V noči med 5. in 6. julijem 1809 je general Radet s 500 možmi napadel Kvirinal. Pij VII., ki je Švicarjem prepovedal zoperstaviti se, da bi ga branili, je zapustil Rim, oblečen v koretelj, mantilijo in štolo, v družbi samo kardinala Pacce. Med dolgo in naporno potjo, pod poletnim soncem, je množica odkrila potnikovo identiteto in zavpila: »O Bog! O Bog! Kaj dopušča! Za veliko zadevo gre! Potrpežljivost!« na kar je papež odgovoril: »Pogum in molitev«.

V enajstih dneh, ki jih je preživel v Grenoblu od 21. julija dalje, je Pij VII. vsak večer blagoslovil veliko množico, ki mu je glasno odobravala. Šele 24. avgusta je papež prispel v Savono v Liguriji, kjer je ostal kot ujetnik do leta 1812, osamljen in pod nadzorom prefekta Chabrola.

 Napoleon je zaradi lastnih ekscesov podcenjeval osebo in značaj Pija VII. Ni se zavedal, kako priljubljen je bil papež, predvsem pa ni razumel, da so neskončna potovanja, ki so bila naložena papežu, omogočila velikim množicam in predvsem navadnim ljudem, da prvič vidijo, srečajo in se dotaknejo papeža, kar dokazujejo podobice in grafike tistega časa, ki so prinesle papežev obraz v nešteto italijanskih in francoskih družin.

Na predvečer ruskega pohoda je Napoleon ukazal premestitev Pija VII. v Fontainebleau. Konvoj je zapustil Savono 9. junija 1812 in prispel na cilj 19. junija. Papeža so nemudoma izolirali v stanovanjih, ki jih je prej zasedal ob prihodu na Napoleonovo kronanje.

Cesar se je po svojih najboljših močeh trudil dati vtis, da je papež v Fontainebleauju po svoji volji in da z njim ravnajo častno. Na vse načine je poskušal pritegniti papeževo milost, da bi lahko od njega izsilil nov konkordat. Vendar pa se je Piju VII. zdel popolnoma tuj pompu, ki ga je cesar širil okoli njega. Papež je zavrnil, da bi šel peš na sprehod ali v kočiji. Dejansko je napravil kvečjemu nekaj korakov v galeriji Franca I. Francoskega. Papež je živel v prostovoljni samoti, povsem samostansko, in je bil tudi zelo zadržan do uradnikov palače.

Pij VII. je bil fizično in moralno izčrpan. Poleg tega, in pri tem elementu je dobro vztrajati, mu njegovo spremstvo – v bistvu italijansko – ne samo da mu ni bilo v pomoč, ampak ga je tudi spodbujalo, da je popustil cesarju. 23. januarja 1814 je Pij VII. zbral svoje prelate in jim zapovedal, naj ne privolijo v podpis nobene listine, naj ne sodelujejo pri nobeni javni slovesnosti, naj se ne odzivajo na nobene predloge glede duhovnih ali svetnih zadev Cerkve, »ker takšna je Naša absolutna in trdna volja«. Ironično, tri mesece kasneje se je Napoleon, poražen, poslovil od svojih vojakov na dvorišču iste palače Fontainebleau!

 Od 23. januarja do 24. maja 1814 je potekalo zmagoslavno potovanje Pija VII. nazaj v Rim. Preko jugozahodne in osrednje Francije, nato preko Savone, Bologne, Imole, Cesene, Ancone, Fana, Loreta, Macerate, Tolentina, Foligna, Spoleta, Ternija in Nepija, vse do večnega mesta.

 17. maja je Pij VII. ponovno poklical kardinala Consalvija v državno tajništvo, kjer sta s kardinalom Pacco delovala kot duet. Medtem ko se je Consalvi s vladajočimi vladarji pogajal o modri politiki konkordatov, se je Pacca posvetil duhovni in materialni obnovi rimske Cerkve in papeškega vodenja. Papež, ki se je pokazal nepopustljiv do Napoleona in drugih vladarjev glede svoje svetne oblasti, je konkretno obnovo papeške države prepustil drugim, bolj pristojnim. Če Pacca ni bil ravno človek, ki bi bil vešč pri izvajanju korenitih reform, ki so bile nujno potrebne, je Consalvi, kot diplomatski genij, preskrbel papeški državi pol stoletja premirja, vendar ni mogel dokončati boja proti procesu upravne fosilizacije, kateremu so bili naklonjeni nekateri, ki so hoteli vzpostaviti model ureditve, ki je bil pred revolucijo in ki je bil idealen v času Pija VI.

Se nadaljuje...