Kardinal Parolin: Papež Frančišek v Mongoliji kot romar upanja za ves svet

Massimiliano Menichetti – Vatikan

Navdušeno pričakovanje katoličanov

Vatikanski državni tajnik je najprej spregovoril o pričakovanjih svetega očeta ter odgovoril na vprašanje, zakaj je njegova prisotnost pomembna za 1500 katoličanov, ki živijo v tako prostrani deželi z dobrimi tremi milijoni prebivalcev: »To potovanje v osrčje Azije je odgovor na povabilo tamkajšnjih oblasti in katoliške skupnosti. Pričakovanje je zagotovo veliko, tako s strani svetega očeta kot Mongolije, ki bo prvič sprejela Petrovega naslednika. Papež si želi srečati to skupnost, ki je sicer majhna po številu, vendar pa je mlada, živahna, fascinantna zaradi svojevrstne zgodovine in sestave. Poleg tega bo v deželi, ki ima veliko budistično tradicijo, zelo pomemben medverski vidik.
Rekel bi, da je navdušenje, s katerim se katoličani pripravljajo na sprejem svetega očeta, otipljivo. Njegovo navzočnost pričakujejo kot potrditev in spodbudo na poti krščanskega življenja, na poti vere, upanja in ljubezni; pa tudi kot potrditev izpolnitve fnavdušujočega obdobja misijonarske inkulturacije. Če pomislimo na zgodovino te Cerkve, lahko samo občudujemo in smo ganjeni, da je po mirni demokratični tranziciji države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, po tem, ko več stoletij ni bila prisotna, na novo začela praktično iz nič. Prvi misijonarji so prišli kot pionirji, naučili so se jezika, začeli so maševati po domovih, razumeli so, da morajo pristopati po poti ljubezni ter so sprejeli tamkajšnje prebivalce, kot da bi bili njihovo lastno ljudstvo. Tako že po nekaj desetletjih obstaja katoliška skupnost v pravem pomenu besede, to je "vesoljna" skupnost, ki jo sestavljajo tako domačini kot tudi člani iz različnih držav, ki želijo biti s ponižnostjo, krotkostjo terobčutkom pripadnosti majhno seme bratstva.«

Medverski dialog za izgradnjo miru in bratstva

Kardinal Parolin je zatem nekaj besed namenil ekumenskemu in medverskemu srečanju, ki bo potekalo v nedeljo, 3. septembra. »Kot je večkrat spomnil sveti oče, pri poteh medverskega in ekumenskega dialoga ne gre za izbire iz koristoljubja ali prikladnosti, ampak sta to poti, po katerih katoliška Cerkev od koncila dalje hodi brez sinkretizma. In s tega vidika je srečanje s predstavniki drugih verstev vedno usmerjeno v prizadevanje za izgradnjo miru in bratstva, ki sta danes tako zelo potrebna. Vsekakor obisk pomeni tudi pomemben trenutek za srečanje z budizmom, ki se v Mongoliji ponaša z zelo pomenljivo prisotnostjo in zgodovino. Zanju je značilno modro iskanje resnice, vendar pa ju je v preteklosti zaznamovalo tudi veliko trpljenje.«

Tradicija in velike družbene spremembe

V zadnjih letih v Mongoliji poleg tradicionalnega načina življenja poteka tudi vedno večja urbanizacija. Državni tajnik je povedal, kakšno vlogo ima lahko v okviru tovrstnih družbenih sprememb obisk svetega očeta: »Papež Frančišek pogosto poudarja pomen iskanja harmonije. S tem izrazom želi predlagati globalno, celovito rast, to je človeško, družbeno in duhovno rast, ki se izogiba tveganju homologizacije in zna vključevati razlike in spremembe kot dejavnike rasti, tako da srečanje med nasprotji in razlikami prevlada nad spori in nasprotovanjem. Mongolska družba se nedvomno nahaja v spodbudnem zgodovinskem obdobju, v katerem je modrost, ki je dobro ukoreninjena v ljudeh, poklicana združevati tradicijo in sodobnost, ne da bi pri tem izgubila svoje korenine ter bi spodbujala razvoj vseh. Papež, ki se v znamenje prijateljstva in z velikim spoštovanjem veseli srečanja z mongolskim ljudstvom, bo zagotovo pozoren tudi na te vidike.«

Odnosi med Mongolijo in Svetim sedežem

Dialog med Svetim sedežem in Mongolijo sega v 13. stoletje, v obdobje papeža Inocenca IV. Glede odnosov med državama v današnjem času pa je kardinal Parolin dejal: »Zbliževanje interesov je privedlo do uradne vzpostavitve diplomatskih odnosov leta 1992 in od tedaj sodelovanje vedno bolj napreduje. Pomembni koraki naprej so bili storjeni na področjih skupnega interesa, kot je bilo poudarjeno ob uradnem obisku msgr. Paula Richarda Gallagherja, tajnika za odnose z državami in mednarodnimi organizacijami, junija letos. In v tem duhu se bo tudi nadaljevalo. Tokratno apostolsko potovanje je torej ugodna priložnost za nadaljnjo krepitev teh vezi, ki so namenjene spodbujanju skupnega dobrega, verske svobode, miru, celostnega človeškega razvoja, izobraževanja, kulturnih izmenjav ter tudi obravnavi skupnih izzivov, ki zadevajo regijo in mednarodno skupnost.«

Ali bo papež tudi tokrat pozval k miru?

Kardinal je med drugim odgovoril na vprašanje, če lahko pričakujemo, da bo tudi tokrat papež ponovno pozval k miru, glede na to, da ves svet pretresajo konflikti in vojne. »Sveti oče še naprej poziva k miru. Zakaj? Zato ker v sebi nosi srce parajočo bolečino, ki jo povzroča "tretja svetovna vojna po kosih", kakor jo sam že dolgo imenuje. Poleg izrecnih pozivov k miru, ki jih bo morda papež izrekel ob tej priložnosti, se mi zdi, da že papeževa prisotnost v Mongoliji predstavlja povabilo k miru. In to zaradi pomenljive vloge, ki jo ima ta država v velikem azijskem kontekstu. Ta obisk v sebi prinaša vabilo k spoštovanju vsake države, pa naj bo majhna ali velika, k spoštovanju mednarodnega prava, k odpovedi uporabe sile za reševanje sporov, k izgradnji odnosov sodelovanja, solidarnosti in bratstva med sosedi in vsemi državami sveta.«

Kako je z obiskom Kitajske?

Mongolija na jugu, vzhodu in zahodu meji na Kitajsko. Na vprašanje, če sveti oče razmišlja o potovanju v Ljudsko republiko Kitajsko, je vatikanski državni tajnik odvrnil: »Vsi vedo, da papeža Frančiška zanima Kitajska. Lahko rečem, da ima sveti oče v srcu veliko željo, ki jo je že večkrat javno izrazil, da bi šel v to plemenito državo: da bi obiskal katoliško skupnost in jo spodbudil na poti vere in edinosti, pa tudi zato, da bi se srečal s političnimi predstavniki oblasti, s katerimi je Sveti sedež že pred časom vzpostavil dialog, v prepričanju, da je kljub težavam in oviram, ki obstajajo na poti, prav s potjo dialoga in srečanja mogoče doseči dobre sadove za vse.«

Poudarek na upanju, saj ga svet potrebuje

V nadaljevanju pogovora se je kardinal Parolin zaustavil ob vidiku upanja, o katerem pogosto govori papež Frančišek. »Kot vemo, je geslo potovanja "Upati skupaj", torej je ponovno poudarek na upanju, ki bo tudi tema jubileja 2025. Zakaj toliko poudarka na upanju? Jasno je, ker ga naš svet tako zelo potrebuje! Našemu svetu primanjkuje upanje zaradi številnih osebnih in kolektivnih dram, ki jih doživlja. Upanje, ki ni prazno pričakovanje, ne pomeni čakati, da bi se stvari izboljšale, skoraj na čudežen način; gre za upanje, ki vsaj za nas kristjane temelji na veri, to je na prisotnosti Boga v naši zgodovini, in ki se hkrati spreminja v osebno in kolektivno zavzetost, dejavno zavzetost za izboljšanje sveta; in to lahko storimo skupaj: verniki in laiki, vsi, ki so prepričani, da je to mogoče. Zdi se mi, da je dejstvo, da se papež odpravlja v geografsko oddaljene dežele in se sooča tudi z nevšečnostmi, ki so s tem povezane, prav znamenje, da želi v današnjem svetu dejavno pričevati in konkretno spodbujati upanje.«

Pomen apostolskih potovanj za celotno Cerkev

Ob koncu intervjuja pa je vatikanski državni tajnik odgovoril na vprašanje, kakšna so njegova pričakovanja glede apostolskega potovanja v Mongolijo. »Imam enaka pričakovanja kot sveti oče; ta, ki sem jih pravkar poskušal opisati. Poleg tega se mi zdi, da so apostolska potovanja papeža, Petrovega naslednika, zelo pomenljiva in učinkovita pri tem, da usmerijo pozornost celotne Cerkve na določene skupnosti, ki jo sestavljajo in ki so, kot v primeru Mongolije, številčno majhne in zato morda obstaja tveganje, da ne bi bile vedno dovolj poznane, pa tudi cenjene in upoštevane; po drugi strani pa tem skupnostim omogočajo, da ponudijo svoj prispevek Cerkvi kot celoti ter opozarjajo na to, kar je temeljno za njeno življenje in poslanstvo. Rekel bi, da so nekoliko podobne prvim krščanskim skupnostim, po katerih se moramo zgledovati. Zaupam, da se bo to zgodilo tudi ob tej priložnosti. Za to zagotavljam tudi svojo molitev.«