Društvo sv. Vincencija Pavelskega v Glasgowu razveseljuje ljudi v stiski

Edoardo Giribaldi in Mario Galgano – Vatikan

»Vseh problemov ni mogoče rešiti. Če pa tisti, ki potrebujejo pomoč, vedo, da lahko pridejo sem in da se jim bo prisluhnilo, je to že velikega pomena. In ljudje od nas gredo vedno z nasmehom na obrazu,« je Društvo svetega Vincencija Pavelskega iz Glasgowa opisala predsednica Bernice Brady, ki je med nedavnim svetovnim kolesarskim prvenstvom v Glasgowu sprejela vatikansko kolesarsko ekipo. Člani društva so kolesarjem Vatikanske atletike podarili tudi ikono, ti pa so jo med splošno avdienco poklonili papežu, z njim izmenjali nekaj besed ter mu podarili tudi kolo, s katerim so se udeležili dirke in na katerega se je sveti oče zatem še podpisal. Bernice Brady je za vatikanske medije predstavila karitativno organizacijo, ki služi ljudem v stiski, ki prihajajo trkat na njihova vrata in so sprejetii brez kakršne koli sodbe ali diskriminacije: »Gre za to, da poskušamo v tistih, ki jim služimo, videti Kristusovo obličje.«

Različni konteksti

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1973 in že petdeset let opravlja »isto delo«: »služi revnim z nudenjem oblačil in hrane«. Ljudje v stiski prihajajo iz najrazličnejših okolij. Od domačinov do »beguncev in prosilcev za azil, zlasti z različnih vojnih območij po svetu«. O storitvah skupnosti se ne poroča veliko, vendar se informacije o njih hitro razširijo. »Smo na Facebooku, objavimo samo odpiralni čas.« Glasgow in njegovi prebivalci pa lahko tiste, ki jih najbolj potrebujejo, usmerijo na pravo mesto. »Pri nas, če ste ravnokar prispeli v mesto, vam povedo, kam lahko greste po oblačila. Preprosto od ust do ust. To je vse.«

Kar je potrebno

Društvo svetega Vincencija Pavelskega zagotavlja vse, kar človeku v stiski lahko koristi. »Ne gre za to, kaj si kdo želi, ampak za to, kaj kdo potrebuje. In vedno gre za: Potrebujem plašč, hlače, čevlje, spodnje perilo,« pojasnjuje Bernice Brady. »Mi pa potem vprašamo: Ali potrebuješ šal? Ker je hladno, zato vedno dodamo še kaj.«

Komunicirati z nasmehom

Ker skupnost sprejema begunce in prosilce za azil, ki včasih ne govorijo angleško, bi lahko pomislili, da je komunikacija med prostovoljci in tistimi, ki pomoč potrebujejo, lahko zapletena. Vendar po besedah predsednice ni tako: »Neverjetno je, kako se lahko z nekom sporazumevaš z uporabo znakovnega jezika, preprosto tako, da se nasmehneš.« To je komunikacija, ki ustvarja empatijo: »Ljudje se zavedajo, da so na varnem mestu, da se jim ne bo nič zgodilo, da nihče ne bo kričal nanje in da bo za njih poskrbljeno.« Oblačila, ki se razdelijo, prispevajo župnije, lokalna združenja in zasebni darovalci. »Tik pred božičem smo za oknom postavili jaslice,« pravi prostovoljka in poudarja, da anonimne donacije prihajajo s čeki ali na manj običajne načine: »Ljudje potisnejo denar pod vrata.«

Da se ljudje počutijo kot doma

Ljudje, ki se zatekajo k pomoči  društva, so običajno mladi. Večinoma so bili »nagnani od doma zaradi alkohola in drog«. »Nimajo službe, nimajo prihodnosti, nimajo kam iti«, vendar se društvo trudi, da se pri njih v tistem času, ki jim je na voljo, počutijo kot doma. Organizacija vsak teden zagotovi hrano in oblačila od 15 do 40 ženskam in od 10 do 30 moškim. »Nikoli ne vemo, koliko ljudi bomo oskrbeli, zato vedno poskrbim, da je na razpolago osem prostovoljcev, tako da imamo na voljo zadostno število ljudi, ki lahko pomagajo,« pove Bernice.

Mladi prostovoljci

Osebe, ki prostovoljno delajo v društvu, so vsi laiki, večinoma upokojenci, pa tudi mladi, ki jih je navdihnila nagrada Caritas, ki jo je uvedel papež Benedikt XVI. ob koncu svojega apostolskega potovanja v Združeno kraljestvo leta 2010. Nagrada temelji na dejavnostih in pobudah, ki pričujejo o veri mladih. »Imeli smo jih,« pove Bernice Brady o mladih prostovoljcih. »Vedno jim rečem: Pojdite domov in spoštujte svojo mamo, očeta ali kogar koli, ki skrbi za vas. Bodite hvaležni za pomoč, ki jo prejemate, saj je veliko ljudi, ki nimajo enakih možnosti kot vi.« Ob koncu vsakega razdeljevanja hrane ali oblačil si člani skupnosti delijo trenutek molitve in razmisleka: »To je zelo pomembno, saj ljudi duhovno poveže. To izboljša naše delo.«