Avgust 1903: konklave, »veto« in presenetljiva izvolitev Pija X.

ANDREA TORNIELLI

Dne 4. avgusta 1903 je bil izvoljen za papeža beneški patriarh kardinal Giuseppe Sarto v konklavu, na katerem je bil zadnjič uporabljen starodavni in zastareli privilegij katoliških monarhij, da so lahko uporabile pravico »veta« zoper  kandidata, ki jim ni bil po volji. Po izvolitvi si je privzel ime Pij X. in je bil prvi papež po več stoletjih, ki je izhajal iz kmečke družine ter je prehodil vse stopnje duhovniške službe, od kaplana do rimskega škofa. Živel in umrl je ubog.

62 kardinalov, ki so se popoldan 31. julija zbrali v konklavu, je moralo izvoliti primernega naslednika papeža Leona XIII., ki je Cerkvi vladal celih 25 let in 6 mesecev. Papež Leon XIII. ni zapustil lahke dediščine. Številni kardinali so si želeli »pastoralnega« preobrata. Papeža, ki ne bil niti »politik«, in ne »diplomat«. Kandidat, ki je bil tistega 31. julija pred sto leti najbolj na očeh, je bil kardinal, ki je utelešal neposredno linijo kontinuitete papeža Leona XIII. To je bil pobožen Sicilijanec plemiškega rodu, kardinal Mariano  Rampolla Tindaro tedanji državni tajnik. Njegovemu vzponu na papeški prestol je bila naklonjena večina francoskih kardinalov. Nasprotovala pa mu je Avstrija, ki mu je očitala pretirano naklonjenost do Pariza in podporo težnjam Slovanov na nemirnem Balkanu.  Že 7. julija zvečer ob 20. uri, to je na dan smrti papeža Leona XIII., ki je umrl v 93 letu starosti, je grof Agenor Goluchowski, zunanji minister avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa naročil, naj se grofu Nicolausu Szécsen von Temerinu, avstro-ogrskemu veleposlaniku pri Svetem sedežu pošlje šifriran telegram. Besedilo se je glasilo takole: »Strogo zaupno. Prosim dešifrirajte ga osebno. Članu Svetega zbora, proti kateremu bi bilo v skrajnem primeru potrebno uporabiti pravico veta, je kardinal Rampolla.  Tako imenovana »izključna pravica«  je bila nekakšna starodavna pravica veta. Ta je bila vse od 17. stoletja dalje podeljena velikim katoliškim monarhijam. O pravici do veta pred skorajšnjim konklavom, sta bila seznanjena samo dva kardinala, katerih škofiji sta se nahajali v Avstro-ogrski monarhiji.  To sta bila škof Krakova kardinal Jan Maurycy Paweļ Puzyna de Kosielski, in škof Vroclava (Breslau) Georg Kopp. Avstro-ogrski kardinali seznanjeni o cesarski »izključni pravici« do veta,  so merili predvsem na dva kandidata: Serafina Vannutellija in Girolama Marijo Gottija, karmeličana, prefekta Propaganda Fide. Pred začetkom konklava  je kardinal Kopp  s kardinalom Rampollo Tindarom poskusil doseči dogovor o kandidatu, ki bi odgovarjal tudi njemu. Toda nekdanji državni tajnik je to odklonil in ponujene zamisli ni sprejel.

Vendar tudi vsi francoski kardinali niso podpirali izvolitev Rampolle. Francoski kardinal François-Désiré Mathieu, nadškof Toulousa je odkrito povedal: »Želimo si papeža, ki bi bil prost vseh polemik. Človeka, ki je svoje življenje posvetil skrbi za duše in ki bi se z vso skrbnostjo ukvarjal z vodenjem Cerkve ter bil predvsem oče in pastir«. »Takšnega papeža imamo na voljo … v beneškem patriarhu«. Tudi milanski nadškof kardinal Andrea Carlo Ferrari, ki bo moral med protimodernističnimi kampanjami v času pontifikata Pija X. doživljati obdobje  sumničenj, je stavil na kardinala Sarta. Kot preudaren nadškof je bil po mnenju italijanske vlade »najbolj popustljiv med nepopustljivimi«. Medtem je Puznya seznanil kolege kardinale na  neprijetnost, ki ga je spravljala v zadrego -  »cesarska skrivnost«.  Ime Giuseppeja Sarta se v večernih napovedih v tisku ni pojavljalo. Toda pri branju takratnih časopisov zanimivo izstopa neka druga posebnost: preden se je konklave začel, torej še preden se je zvedelo o cesarskem vetu, so zanesljivo izvolitev Rampolla Tindara ocenili kot negotovo. Sicer so priznavali,  da naj bi se v konklavu  izvolitev vrtela okoli njegovega imena, tako vsaj sta jasno zapisala  »Corriere della Sera« ter »Tribuna«, vendar se je zdelo,  da so se možnosti za izvolitev za nekdanjega državnega tajnika papeža Leona XIII., zmanjševale.

1. avgusta zjutraj se je pričelo glasovanje: dve na dan, eno dopoldan in eno popoldan. Za izvolitev je bila potrebna dvotretjinska večina, to je 42 glasov. O dogajanju v tistih dneh obstaja več pričevanj, začenši z dnevnikom »Un témoin. Les derniers jours de Léon XIII et le conclave de 1903«. Šlo je za anonimni zapis, ki so ga pripisovali kardinalu Mathieu v »Revue des Deux Mondes« (1904), dalje »Resoconto segreto del cardinal Ferrari« in odlomkov iz raznih drugih dnevnikov (kardinalov Ferrata, Svampa, Gibbonsa, Richarda, Koppa) ter odlomkov iz spominov o katerih je poročal Carlo Snider v svoji knjigi »L'episcopato del Cardinale Andrea C. Ferrari«.

V prvem glasovanju je Rampolla Tindaro prejel 24 glasov, Gotti 12, Sarto 5, Vannutelli 4. Popoldan  tega dne se je število glasov za Rampollo povzpelo na 29, Sarto jih je prejel 10, Gotti pa 16. Beneški patriarh je to komentiral z besedami: »Volunt jocari supra nomen meum (želijo se zabavati na račun mojega imena). Sarto je zato verjel, da sploh ni pravi kandidat. Kancler Svete rimske Cerkve kardinal Antonio Agliardi je odsvetoval,  da bi vztrajali pri izvolitvi Gottija in je priporočil Sartovo ime. Pozno popoldne prvega avgusta so zaznamovali nenavadni obhodi kardinala Puzyne, ko je hodil po konklavu s papirjem v roki, na katerem je bilo napisano besedilo »veta«. Kardinal Puzyna je želel, da bi ga prebral dekan kardinalskega zbora kardinal Oreglia, vendar je ta to zavrnil. Tudi tajnik konklava kardinal Merry del Val je odločno zavrnil branje tega besedila tako, da je ponujenemu listu papirja izmaknil  roko,  da je list padel na tla in kardinal Puzyna se je moral skloniti do tal, da je list lahko pobral. Zjutraj 2. avgusta, ko je bil  drugi dan konklava ter potem,  ko je Puzyna naprej obvestil Rampollo, je v latinščini prebral besedilo veta: »V čast si štejem, da sem bil v to službo poklican z najvišjega mesta, zato ponižno prosim Vašo eminenco kot dekana Svetega zbora prevzvišenih kardinalov Svete rimske Cerkve ter kamerlenga, in v vašo vednost posredujem  in izjavljam na neuraden način v imenu in z avtoriteto njegovega apostolskega veličanstva Franca Jožefa, avstrijskega cesarja in ogrskega kralja, da njegovo veličanstvo izkorišča starodavno pravico in privilegij, ter izreka izključitveni veto zoper prevzvišenega kardinala Mariana Rampollo Tindara«. Cesarjev »izključitveni veto« je bil sprejet s precejšnim negodovanjem. Takoj zatem,  ko je krakovski  nadškof prebral besedilo, sta v znak protesta vstala tako kamerlengo, kakor sam Rampolla, žrtev tega veta. Protestu so se pridružili vsi kardinali, ki so menili, da je tako vmešavanje absurdno in neprimerno. Za pričakovati bi bilo, da se bo kot odziv na cesarjevo vmešavanje znatno povečalo število glasov v korist »izključenega« kardinala. Nasprotno, Rampolla zjutraj pri glasovanju ni prejel niti enega volilnega glasu več, v primerjavi  z 29 glasovi, ki jih je prejel prejšnji večer. To je bil jasen znak pat pozicije, v katero so zašli in ki zagotovo ni mogla biti odvisna samo od cesarjeve odločitve, ki so jo sicer vsi obsojali. Glasovi v korist kardinala  Sarta so narasli na 21 glasov, medtem ko se je Gottijeva kandidatura spustila na 9 glasov.

Tistega dne popoldan, so se francoski kardinali razburjeni zaradi Rampollovega poraza odločili, da pred svojimi kolegi v konklavu izrečejo protest zoper veto cesarja Franca Jožefa. S to potezo so poskušali povrniti glasove v korist nekdanjega državnega tajnika. Takoj zatem se je k besedi prijavil kardinal Sarto in dejal: »Zagotovo vem, da ne bom nikoli sprejel papeške službe, za katero se počutim nevrednega. Prosim prevzvišene kardinale naj pozabijo na moje ime«. Takoj zatem so se vrnili k ponovnemu glasovanju: Rampolla je prejel samo en glas več, torej skupaj 30. Sarto je z 21 glasov napredoval na 24, Gotti pa je prejel 3 glasove. Kardinal Ferrari je nato poskusil prepričati svojega kolega Sarta, ki mu je odgovoril: »Počutim se nedoraslega takšnemu bremenu. Nisem ga sposoben nositi na svojih ramenih…, prve sovražnike bom imel med najbližjimi. Tiste, ki so me pripeljali do sem, poznam dobro in ne morejo biti dobronamerni…«. Ferrari je vztrajal: »Zavrnitev Vas lahko drago stane in Vam  bo nadležna vse do konca življenja.  V Benetke se boste vrnili z očitkom, ki ga boste morali nositi s seboj, ne da bi ga morda kdaj odložili. Pomislite na odgovornost in škodo, ki bi jo Sveti Cerkvi povzročila bodisi izvolitev, ki ne bi bila všeč Italiji in tujini, bodisi takšno podaljšanje konklava, za katerega je težko reči (in s tem so se vsi strinjali), ki bi trajal nekaj dni, tednov ali celo mesecev«. Sarto je na to odgovoril: »Dozdeva se mi, da bom umrl. Prejšnjo noč nisem zatisnil oči, danes nisem nič jedel. Skratka, kmalu bom umrl«.

3. avgust je bil najdaljši dan. Kljub poskusu Ferrarija tudi danes dopoldan, da bi vplival na Sarta, se zdi da ima beneški patriarh »mirno trdnost«, ki jo je težko premagati. Dekan Luigi Oreglia je poskušal znova podpreti Gottijevo kandidaturo. Ob glasovanju tega dne dopoldan, se je število glasov za Sarta povzpelo na 27, medtem ko so se glasovi namenjeni Rampolli spustili na 24. Beneški patriarh je nato zaprosil za besedo: »Vztrajam, da pri glasovanju pozabite na moje ime. Pred svojo vestjo in pred Bogom ne morem sprejeti vaših glasov«. Te besede so na njegove podpornike delovale kot hladen tuš. Medtem pa Francozi, ki so se očitno znašli v slepi ulici s podporo njihovemu kandidatu, so ponudili Rampolli kot možnost izhoda iz slepe ulice, da glasove, ki so namenjeni njemu, usmeri h kandidatu, ki bi mu ustrezal. Novo ime bi pomagalo, da najdejo izhod iz slepe ulice. Toda nekdanji državni tajnik je temu nasprotoval in pri tem pojasnil svoje razloge: »Potrebno je podpreti in braniti neodvisnost  Svetega zbora ter svobodo pri izvolitvi papeža. Zato menim, da je moja dolžnost, da se ne umaknem iz boja, tudi ko sledim mnenju svojega spovednika«. V tistih urah je bilo odločilno posredovanje kardinala Francesca Sattolija, ki je srečal Sarta, ko je ta zapuščal svojo celico in ga okaral z besedami: »Vaša eminenca se hoče upreti Božji volji, ki jo je tako jasno pokazal Sveti zbor, ter kot Jona zbežati pred Božjim obličjem. Gospod bi lahko dopustil spopad, v katerem bi Vaša eminenca lahko postala žrtev skupaj z drugimi, Vi pa bi šli pred Boga z odgovornostjo za številne druge žrtve«. Ob teh besedah je patriarh Sarto odgovoril: »Ne govorite mi o teh stvareh, saj imam odpor do krvi«. »To Vam pravim zato, ker se ne strinjate, da bi postali papež«, mu je odgovoril Satolli. Sarto je tedaj povzdignil roke in rekel: »Naj se zgodi Božja volja!«. To je bilo znamenje, na katerega se je čakalo. Novica se je od ust do ust takoj razširila med kardinali. Sarto več ne zavrača izvolitve. Pri popoldanskem glasovanju je beneški patriarh prejel 35 glasov, medtem ko so se glasovi za Rampollo spustili na 16.  Baltimorski nadškof kardinal James Gibbons je to komentiral z besedami: »Pri vsakem glasovanju, ko je videl, da oddani glasovi naraščajo v njegovo korist, se je kardinal Sarto oglasil in prosil Sveti zbor, naj kardinali opustijo misel na njegovo izvolitev. Vsakič se mu je zatresel glas, obraz mu je zažarel in v očeh so bile videti solze. Od trenutka do trenutka je poskušal bolj kot kdaj koli prej najti opravičila za darove, ki mu manjkajo za opravljanje papeške službe. In vendar, ali bi mu verjeli? In prav ti njegovi nagovori, polni ponižnosti in modrosti so bili tisti, ki so njegove prošnje naredili neutemeljene.  Po njegovih govorih smo ga poznali bolje, kot smo ga poznali iz novic o njegovih dejanjih in vsem dobrem, kar so o njem govorili tisti, ki so ga poznali.

In tako je prišel 4. avgust. Francoski kardinali nejevoljni zaradi Rampollovega vztrajanja, so prestopili na Sartovo stran, ki je tudi po njihovi zaslugi prejel 50 glasov (osem več od potrebne večine). Rampolla je tako ostal pri 10 glasovih, Gotti pa pri 2. Tako se je glasil odgovor novoizvoljenega papeža na tradicionalno vprašanje po izvolitvi: »Quomodo vis vocari?« : »Quoniam calix non potest transire, fiat voluntas Dei (Ker kelih ne more iti mimo, naj se zgodi Božja volja). Zaupajoč v Božje varstvo in priprošnjo svetih apostolov Petra in Pavla ter vseh svetih papežev, ki so nosili ime Pij, zlasti tistega ki se je v prejšnjem stoletju odločno boril proti širjenju sekt in zmot, sprejemam ime Pij X.« Ko je Pij X. izrekel predpisano besedilo, da sprejema papeško službo, je skoraj omedlel ter se sesedel na stol, nad katerim je ostal edini  dvignjeni baldahin. Novi papež je takoj po izvolitvi naročil kardinalski komisiji, naj preuči vprašanje »veta« in s konstitucijo »Commissum nobis« z dne, 20. januarja 1904 odpravil veto in vsako drugo vmešavanje civilnih oblasti v papeške volitve. Prav tako je uvedel kazen izobčenja za kardinale, ki bi sami posredovali pri teh »izključitvah«. Papež Sarto je prenovil tudi celoten postopek volitev za papeža, pri čemer je v precejšnji meri zaostril pravila o tajnosti konklava in uvedel kanonične sankcije za tiste, ki bi jih kršili.

Prevod: msgr. mag. Igor Luzar