Parolin: Misija kard. Zuppija je bila pomembna, humanitarna dejanja vodijo k miru

Ignazio Ingrao

Eminenca, ali obstaja nevarnost, da bi se svet ponovno razdelil na bloka kot v času »hladne vojne«?
»Žal smo prešli iz hladne vojne v tretjo svetovno vojno po kosih, kot rad ponavlja papež Frančišek. Vendar pa gre pri vojni v takšni ali drugačni obliki vedno za nasprotovanje med ljudmi, med skupinami, med državami, med celinami, in tako smo danes priča ponovnemu vzponu nasprotujočih si skupin. Menim, da to ni novost: že pred časom smo opazili te delitve, ta nasprotja, napetosti znotraj mednarodne skupnosti, ki nato vodijo tudi v te tragične pojave, kot so konflikti in vojna. Menim, da se nikakor ne smemo sprijazniti s tem trendom. Obnoviti moramo duha, ki je spodbujal mednarodno skupnost takoj po drugi svetovni vojni ter privedel do helsinškega procesa in helsinških deklaracij. Prav tako je pomagal ponovno najti tista upanja in ideale, ki so bili tam zelo močno prisotni, tudi kot posledica izkušnje vojne, in ki so omogočili ponovno vzpostavitev mednarodnih odnosov.«

Kako preprečiti nevarnost »jedrske eskalacije«?
»Jedrska eskalacija je velik problem. Danes ima jedrsko orožje devet držav. Zdi se mi, da se ne teži k zmanjševanju jedrskih arzenalov, temveč k njihovemu povečevanju. Težnja je tudi ta, da bi tudi druge države, ki trenutno nimajo jedrskega orožja, pridobile jedrsko orožje v obrambne namene, kar je znano kot jedrsko odvračanje. Stališče Cerkve je jasno, papeževo stališče je jasno: posedovanje in uporaba jedrskega orožja sta nemoralna, saj pomenita uničenje človeštva in uničenje sveta. Kako se temu izogniti? Menim, da je edini način ta, da se začne resen program za uničenje teh arzenalov. Ničesar drugega ne moremo storiti. Jedrsko orožje je treba odstraniti, da ne bo več predstavljalo nevarnosti za vse človeštvo.«

Kako bi ocenili misijo kardinala Zuppija v Kijevu in Moskvi in kateri so naslednji koraki?
»Šlo je za zelo pomembno misijo. Misija v Moskvi je bila del globalne pobude, ki jo je predlagal papež Frančišek. Ta je predvidevala prvi postanek v Kijevu in nato ta drugi trenutek v Moskvi. Z Zuppijeve strani je bila osredotočena predvsem na humanitarni vidik: izmenjavo zapornikov in vrnitev otrok, za kar je bil potreben pogovor z Moskvo. Rekel bi, da so stvari s tega vidika potekale precej dobro: kardinal se je lahko srečal z Ušakovom, predstavnikom predsednika, in tudi z gospo Belovo. Pravzaprav sta bili z Ušakovom dve srečanji, kar pomeni, da je ruska stran razumela to pozornost, to pripravljenost in ta interes Svetega sedeža. Zdaj bo treba najti mehanizme za krepitev, uveljavitev sprejetih sklepov, verjetno s pomočjo kakšne mednarodne organizacije, ki bo omogočila uresničitev teh rezultatov.«

Ali bo torej mogoče, da se bodo ti otroci lahko vrnili?
»Tega še ne vem, ker še nismo v tej fazi. Zdaj poskušamo najti različne mehanizme. Če bo to uspelo, in iskreno upamo, da bo, bomo priča tudi repatriaciji. Zdaj ne vem, v kakšni količini in v kakšnem obsegu. Za nas je to pomembno, saj so te humanitarne geste lahko tudi poti, ki vodijo k miru. Zato je tako velik poudarek na tej humanitarni razsežnosti tudi kot pomoči pri končanju vojne.«

Pred šestdesetimi leti je sveti Janez XXIII. v okrožnici Pacem in Terris kot stebre, na katerih je potrebno graditi mir. Kakšen bo moral biti mir v Ukrajini?
»Mir v Ukrajini bo moral biti pravičen. To smo že večkrat ponovili. Upoštevati bo moral ta temeljna načela, ki so kot stebri, ki podpirajo hišo. Brez teh stebrov je vsaka gradnja v nevarnosti, da bo kratkotrajna in da bo padla ob prvem močnem sunku, ob prvih težavah. Menim, da resnica pomeni priznavanje vzajemnih pravic in tudi vzajemnih dolžnosti. Predvsem pa pomeni upoštevati dostojanstvo ljudi. Poleg tega je treba varovati mednarodno pravo, ki je temeljnega pomena. Sveti sedež je vedno zahteval, da se upošteva mednarodno pravo. Da se vse države in narodi strinjajo, da se bodo podredili mednarodnemu pravu kot načinu ohranjanja miru in reševanja sporov. Od tod tema dialoga, pogajanj, poti pravičnosti in priznavanja meja, samoodločbe narodov, spoštovanja manjšin: vsa ta načela so znotraj teme mednarodnega prava.«

Ali je potrebna reforma Združenih narodov? Kako si predstavljate OZN v prihodnosti?
»Da, reforma Združenih narodov je potrebna. Kot Sveti sedež smo Združene narode vedno podpirali, papeži so svojo podporo vedno izkazovali tudi s konkretnimi obiski sedeža OZN v New Yorku. Kaj vse si lahko predstavljamo, kaj vse lahko sanjamo, kaj vse si lahko želimo? Resnično krepitev OZN in mednarodnih organizacij. Krepitev v smislu, da bi vse države članice znale delovati v duhu, usmerjenem v skupno dobro človeštva. To je koncept družine narodov. Torej OZN, kjer ne prevladujejo posebni, posamezni interesi, kjer ne prevladujejo ideologije. OZN, kjer se spoštuje dostojanstvo vsake države brez prevlade močnejših držav. Organizacija združenih narodov, ki je sposobna preprečevati in reševati konflikte z mehanizmi, ki so za to primerni. V tem smislu menim, da je potrebna reforma, da bi se OZN lahko vrnil k temu, kar je v svojem temelju. Nekaj korakov je bilo storjenih, ni pa lahko.«

Papež poziva Evropo, naj stori svoj delež. Vendar pa Evropska unija glede migracij ostaja razdeljena. Ali potrebujemo Evropo, ki bo bolj solidarna glede migracij?
»Gre za zelo žalostno stvarnost, saj smo prepričani, da je vprašanje migrantov zelo, zelo resno. Vemo, da je problem migrantov danes eden izmed velikih globalnih problemov in da njegova rešitev ne bo lahka in takojšnja. Zdi se nam, da sta pot do rešitve prav solidarnost in skupno obravnavanje te problematike ter tudi iskanje odgovora nanjo. Menim, da delitve ne koristijo in povečujejo težave pri humanem in urejenem reševanju tega pojava.«

Tudi na Bližnjem vzhodu se zdi, da je mir daleč. Nove napetosti po izraelskem oboroženem napadu v Dženinu. Kaj storiti?
»Žal se razmere od časa do časa na ta način stopnjujejo in poslabšajo. Dokončna rešitev, obzorje, po katerem se je treba gibati, je priznanje dveh držav, to je rešitev problema v odnosih med Izraelci in Palestinci. Da bi prišli do rešitve dveh držav, je potreben neposreden dialog med obema državama, ki danes, kolikor vem, ne obstaja. Tudi zato, ker ni medsebojnega zaupanja, saj je dialog mogoč le, če obstaja vsaj minimalno medsebojno zaupanje. Zdaj je zaupanje uničeno. Toda to je malo podobno začaranemu krogu, kajti če ne narediš nekaj majhnih, vzajemnih gest, se zaupanje ne bo povrnilo; če pa se ne povrne zaupanje, se ne uspe narediti nobene geste.
Poziv je v prvi vrsti ta, da se je potrebno vzdržati uporabe nasilja. Nikoli ne uporabljati nasilja za reševanje problemov, saj nasilje povečuje težave danes in jutri. Potem pa se je potrebno ponovno začeti pogovarjati z minimalnim zaupanjem in skupaj iskati skupno rešitev, ki bo zagotovo prinesla mir in blaginjo celotni regiji, tudi na podlagi resolucij Združenih narodov.«

Pred 75 leti je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Ali versko svobodo, zlasti na Zahodu, danes ogrožata tudi »kultura izključevanja« in ideološka kolonizacija?
»Verska svoboda je eden izmed stebrov človekovih pravic. Cerkev jo je vedno potrjevala, saj zadeva vest in najintimnejši del človeka, in to velja za vse, tudi za neverujoče. Danes pa se mi zdi, da poteka poskus, da bi prostore verske svobode vedno bolj zreducirali. Po eni strani vidimo nenehne napade na verske prostore in dejanja, ki spodkopavajo versko svobodo, ter preganjanja po vsem svetu. Po drugi strani pa se poskuša veri in morali preprečiti, da bi imela javni glas. Menim, da je treba ob tej obletnici obuditi vse temeljne človekove pravice, kot so zapisane v listini, ki je bila sprejeta pred 75 leti. Posebno pozornost pa je treba nameniti tudi vprašanju verske svobode, ki je, kot je rekel sveti Janez Pavel II., pokazatelj za spoštovanje vseh drugih pravic.«

Ali je na preizkušnji tudi pojmovanje moškega in ženske?
»Zagotovo. Zahtevamo, da bi lahko tudi javno izrazili svoje pojmovanje moškega in ženske. In prepričan sem, da gre za pojmovanje, ki izhaja iz evangelija in je ukoreninjeno v izročilu Cerkve. Pojmovanje, ki lahko resnično varuje, brani in spodbuja človeka in človeštvo kot celoto ter vsakega moškega in vsako žensko posebej. Predlog Cerkve izhaja iz tega, ni vsiljevanje nekakšne posebne vizije. Menimo, da lahko z upoštevanjem vrednot, ki jih navdihuje evangelij, resnično pomagamo moškim in ženskam biti to, kar so, ter biti srečni.«

Tudi z zaščito družine?
»Družina je še ena točka, ki je danes še posebej v krizi in bi si zaslužila večjo pozornost, večjo obrambo in spodbudo s strani vseh. Kajti če obstajajo dobre družine, obstajajo tudi dobre družbe. Resnično verjamemo, da je družina celica družbe: če so celice zdrave, je zdravo tudi telo. Naše prizadevanje nastaja vedno iz te pozitivne vizije, čeprav velikokrat ni razumljeno. Zavedam se, da je v to vizijo tudi težko vstopiti: naše prizadevanje je ponuditi današnjemu svetu krščanski pogled.«