Nadškof Fernández: rešuje nas Oseba, ne nauk
ANDREA TORNIELLI
Teologija raste in se poglablja »v dialogu med teologi in v pogovoru z znanostmi in družbo«. Vedno pa v službi evangelizacije. Nadškof La Plate Víctor Manuel Fernández verjame, da je to naloga, ki mu jo je zaupal Frančišek, kot izhaja iz pisma, ki mu ga je rimski škof želel poslati sočasno z imenovanjem za prefekta Dikasterija za nauk vere. Fernández je tesen sodelavec kardinala Bergoglia že odkar je bil nadškof Buenos Airesa. V tem pogovoru z vatikanskimi mediji novi prefekt, ki bo službo prevzel septembra, pojasnjuje, kaj danes pomeni oznanjati evangelij in varovati vero.
Ekscelenca, zakaj je papež vaše imenovanje pospremil s pismom in kaj to pomeni?
»V tem je nedvomno velik pomen. Papež me je vnaprej obvestil, da želi skupaj z dekretom o imenovanju poslati pismo, da bi 'pojasnil' pomen mojega poslanstva. Pismo ponuja vsaj šest močnih točk, ki vabijo k razmisleku, vendar si razlagam, da je s tem besedilom na nek način predpostavil uporabo Apostolske konstitucije Praedicate Evangelium, ker zahteva teologijo, ki zori, ki raste, ki se poglablja v dialogu med teologi in v pogovoru z znanostmi in z družbo. A vse to v službi evangelizacije. Že postavitev tega Dikasterija za Dikasterij za evangelizacijo je posredovala to sporočilo, Frančiškovo pismo pa to še bolje pojasni. Dejstvo, da je za prefekta izbral teologa, ki je bil tudi župnik, to potrjuje še na drug način«.
Kaj danes pomeni »varovati« vero?
»Frančišek nakazuje, da je izraz “varovati” poln pomenov. Seveda ne izključuje čuječnosti, vendar izraža, da se vera varuje predvsem z rastjo njenega razumevanja. Tudi situacija, v kateri se je treba soočiti z morebitnim krivoverstvom, bi morala voditi k novemu teološkemu razvoju, v katerem zori naše razumevanje nauka, to pa je najboljši način za varovanje vere. Če je na primer janzenizem lahko vztrajal tako dolgo, je bilo to zato, ker so bile samo obsodbe, a nobenega odgovora na določene zakonite namene, ki so se lahko skrivali za zmotami, in nobenega primernega teološkega razvoja skozi čas«.
Kako se oznanja evangelij, kako se posreduje vera v vedno bolj sekulariziranih okoljih naših družb?
»Tako da se skuša vedno bolje pokazati vsa njena lepota in privlačnost, ne da bi jo iznakazili, ko bi jo okužili s posvetnimi merili, pač pa da vedno najdemo stično točko, ki ji omogoči, da je resnično pomembna, zgovorna, dragocena za tistega, ki jo posluša. Brez dialoga s kulturo smo v nevarnosti, da bo naše sporočilo, pa naj bo še tako lepo, postalo nepomembno. Za to sem hvaležen za čas, ki sem ga preživel kot član Papeškega sveta za kulturo, kjer sem se veliko naučil ob kardinalu Ravasiju«.
Kakšen pomen in aktualnost imajo besede, ki jih je Benedikt XVI. postavil na začetek predgovora v okrožnico Deus caritas est: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev«?
»Primerno je, da se danes spomnimo teh besed. Noben verski nauk ni nikoli spremenil sveta, če ni prišlo do dogodka vere, do srečanje, ki preusmeri življenje. To ne velja samo za krščanstvo, ampak lahko vidimo v zgodovini verstev. Na primer v krizi hinduizma in v njegovi kasnejši prenovi s hvalnicami Krišni in v tolikih drugih priložnostih. Brez izkušnje živega Kristusa, ki ljubi in rešuje, ne moremo oblikovati svojega »biti kristjan«, zato osredotočanje na prepiranje in razpravljanje z vsemi ne bo pomagalo k dozorevanju tega razvoja v ljudeh. Ta stavek Benedikta XVI. nas vabi, naj razvijamo trdno in utemeljeno teologijo, ki pa je jasno usmerjena k služenju temu dogodku«.
