Skrivnosti Vatikanskih muzejev. »Križ in vojna«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Slika in beseda

Z namenom, da bi prikazali dramo nedolžnih oseb, grozovitost bombnih napadov, ki brezpogojno sejejo smrt, so v letih med svetovnima vojnama umetniki uporabili podobo Kristusa, moža bolečin. Upodobitve križanja so tako postale »vizualne besede«, s katerimi so izrazili svojo grenkobo in protest proti zlorabam diktatur in boja človeka proti človeku.

9000 del

O tem danes živo priča okoli 9000 umetniških del »Zbirke sodobne umetnosti« Vatikanskih muzejev (v preteklosti se je imenovala »Zbirka moderne sakralne umetnosti«). Med njimi so dragoceni lesorezi, jedkanice, dela v tehniki suhe igle slike in kamnotiska iz grafične zbirke Vatikanskih muzejev, ki sicer šteje okoli štiri tisoč primerkov. V korpusu sodobne umetnosti so večinoma dela, ki so jih umetniki podarili papežu Pavlu VI., ki si je v prejšnjem stoletju zelo želel ponovno vzpostaviti zgodovinsko vez med umetnostjo in Cerkvijo.

Tesnoba in upanje

Podobe, ki jih navdihuje tema pasijona, so srhljive, včasih pretresljive. Odražajo vprašanja o smislu in tesnobi, ki so se pojavljala v letih vojne. Druge pa kljub svoji krutosti uspejo prikazati žarek upanja med obrisi zgodovine, ki sta jo opustošila sovraštvo in smrt. Grafična dela so izmenično razstavljena v galeriji ali shranjena v temnih skladiščnih prostorih papeških zbirk, pri temperaturah, primernih za ohranjanje papirja, ki potrebuje posebno skrb in pozornost.

Trpljenje nedolžnega

Črno zaprto oko in datum, vtetoviran na čelo: 1918. To je Kristusov obraz Schmidta Rottluffa, ki je bil skupaj z Erichom Hecklom in Ernstom Ludwigom Kirchnerjem protagonist ekspresionistične skupine Die Brücke (Most): umetnik ga je ustvaril v Nemčiji na vrhuncu velike vojne, katere svinčeni plašč je že leta visel nad Evropo. Jezusov obraz, ki je izmaličen zaradi človeške krutosti, je upodobljen z očitno formalno poenostavitvijo ter z zlitjem kubističnih, primitivnih in afriških elementov.
Rottluff, ki se je v prvi fazi svojega umetniškega ustvarjanja osredotočil na krajino in naravo, se je v letih, ko je bil vpoklican za boj na vzhodni fronti, posvetil verskim temam. Dragoceni lesorez spada v mapo, posvečeno dogodkom iz Kristusovega življenja, ki jo je leta 1918 izdala založba Kurt Wolff Verlag iz Münchna. Umetnik ga je osebno podaril papežu Pavlu VI., ob njegovi smrti leta 1978 pa je v skladu z oporoko postal del vatikanske zbirke.

Ne se obračati stran

Kot je razložila Micol Forti, kustosinja Zbirke sodobne umetnosti Vatikanskih muzejev, je umetnikova naloga, »da vzbuja dvome, včasih povzroči nelagodje, krepi vprašanja, da je pozoren na etična vprašanja in da se ne obrača drugam. Prav zaradi te poklicanosti se ne more izogniti temi svetega. Naloga umetnosti je vedno tudi pripovedovati o zlu v naši zgodovini. Izkušnja obeh svetovnih vojn je umetnike 20. stoletja postavila pred to nalogo, ki je drzna in plemenita hkrati.«

Kruto otroštvo

Krik obsodbe trpljenja, ki ga med vojno doživljajo otroci, se razlega s pomenljivega kamnotiska, ki ga je avstrijski slikar in dramatik Oskar Kokòschka ustvaril med letoma 1945 in 1946. Posvečen je spominu na otroke na Dunaju, ki so leta 1946 umrli zaradi lakote (»Kreuz und kinder - En memoria de los niños de Viena que moriran de hambre este año 1946«) in prikazuje Kristusa, ki podaja otrokom pod križem. Natisnjena je bila v pet tisoč izvodih in izobešena na postajah londonske podzemne železnice, da bi zbrali sredstva za pomoč češkoslovaškim vojnim sirotam. Umetnost je sredstvo za širjenje in prenašanje sporočila, ki presega ovire. Ročno napisano posvetilo priča, da je umetnik delo podaril papežu Pavlu VI.

Kristus v zadnjih

Temi »mizerere« je posvečena serija 58 kamnotiskov, ki jih je med letoma 1912 in 1948 ustvaril Georges Rouault. Njihova rdeča nit je Psalm 50, najbolj znani spokorniški psalm, v katerem kralj David prosi Boga za odpuščanje svojih grehov. Umetnik je bil veren in nenehno pozoren na zapuščene ljudi ter na tiste, ki so bili odrinjeni na rob družbe: prostitutke, brezdomce, osamljene in zapuščene. Za svoje ustvarjanje je izbral grafično tehniko, ki je omogočala, da je s široko distribucijo dosegel tudi manj premožne družbene sloje. Projekt je imel zelo zapleten in dolgotrajen uredniški in konceptualni razvoj: nastajal je več kot trideset let in vključje tudi prizore, ki so jih navdihovali vojna, smrt in pasijon.

Kot je povedala kustosinja Micol Forti, je Rouault ustvarjal v času »sekularizirane Francije, ki je leta 1905 sprejela zakon o ločitvi Cerkve od države«. Kljub temu, da so bila stališča umetnikov krožka, ki mu je pripadal, oddaljena od Cerkve, pa je bila njihova linija močno povezana z ikonografsko tradicijo. Sakralni motiv je postal državljansko prizadevanje, vendar pa družbena tematika nikoli ni prevladala nad sakralno. Kristus v teh delih uteleša človeka, predvsem tiste, ki so zadnji«.

Drama smrti na morju

Med serijami grafičnih del v Zbirki sodobne umetnosti so tudi lesorezi, ki jih je Lorenzo Viani izdelal med letoma 1912 in 1913. Tema je blagoslov mrtvih na morju, ki je aktualna tudi danes in je bila še posebej občutena v Viareggiu, rojstnem kraju tega italijanskega slikarja in pesnika. Kot sodobne pietà je upodobil jok žensk nad otroki in možmi, ki so izgubili življenje na morju. Zakrite matere z obrazi, razbrazdanimi od žalosti, vrnitev utrujenih ribičev s poti, ki jo je zaznamovala smrt, ki je v vsej krutosti prikazana na obrazih trupel brodolomcev. Vidni so vplivi afriške umetnosti, pa tudi srednjeveške italijanske umetnosti.
Te konkretne, žive in jedrnate upodobitve obsojajo nedolžne smrti tistih, ki so v času vojne umrli zaradi napornega dela. »Jutro po tem, ko je Italija leta 1915 vstopila v vojno, je bila Ravena nepričakovano bombardirana. Novica o tem pretresljivem dogodku je dosegla bližnji Viareggio. Očitno je, da omenjena dela pripadajo družbenemu in kolektivnemu tkivu, izraža pa se v krščanski ikonografiji,« je še poudarila Forti.

Del zbirke sodobne umetnosti je tudi 13 grafik Joséja Ortega z motivi španske vojne iz leta 1936: umetnik je na črni podlagi ustvaril bele podobe, s kontrastom pa je želel poudariti nasilje bombardiranja v izredno nemirnih letih.

Grozote koncentracijskih taborišč

Gnus, prepad, tesnoba, nora in opustošena stvarnost koncentracijskih taborišč so v vsej svoji surovosti in razdejanju prikazani na sliki Francesca Messine iz leta 1977: od golih, nebogljenih, okostenelih teles, ki so preživela hudo trpljenje, do nemih, trpečih pogledov nedolžnih zapornikov. Ta je bila navdih za šest reliefov iz brona, ki so razstavljeni v dvorani, posvečeni temi pasijona. Prikazujejo »grozote vojne«, kjer se ljudje medsebojno ubijajo ter so zaporniki znotraj bodeče žice. Kristusovo mučeništvo, simbol vseh krivic in zla na svetu, njihovega sprejemanja in odrešenja, je umetnik ponovno aktualiziral z upodobitvijo ženske, križane z glavo navzdol, ter z dvema moškima, ki se bojujeta kot Kajn in Abel. Ob tem je kustosinja Micol Forti dodala, da so vojne »na našem planetu vedno prisotne, kot dobro vemo. Vsaka izmed njih prinaša samo smrt in tragedije. Zato so torej naša pozornost, naša soudeležba in naš spomin temeljni elementi za to, da se v prihodnosti ne bi ponovile«.

Mignecov Križev pot

Križev pot, ki ga je ustvaril umetnik Giuseppe Migneco s Sicilije, je intenziven s svojimi močnimi, živimi barvami ter s silovitimi in ostrimi potezami. Gre za povojno delo, natančnega datuma nastanka ne poznamo, lahko pa ga umestimo v začetek petdesetih let prejšnjega stoletja. Migneco navadno ni ustvarjal podobnih tematik, 14 postaj je naredil za zbiralca, ki je nato odšel v Argentino in zato nikoli niso bile objavljene.

Umetnost, preroštvo in poezija

Do sedaj predstavljena dela v Zbirki sodobne umetnosti Vatikanskih muzejev pričujejo o tem, da v 20. stoletju nikoli ni prišlo do tega, kar so mnogi napačno opredelili kot »ločitev med umetnostjo in Cerkvijo«. Tudi papež Pavel VI., ki je 7. maja 1964 v Sikstinski kapeli obhajal mašo z umetniki, je dejal, da vez ni bila nikoli pretrgana, ampak jo je treba negovati in gojiti. Gre za nalogo, ki je kljub postopnemu procesu sekularizacije, ki poteka v zadnjih desetletjih, aktualna bolj kot kdajkoli prej.

Začetno jedro Zbirke je predstavljalo okoli tisoč umetniških del sodobne umetnosti, danes pa jih je devet tisoč, večino izmed njih so umetniki podarili Vatikanskim muzejem. V zbirki je že približno petsto umetnin, ustvarjenih po letu 2001. To potrjuje, da je tema sakralne umetnosti še vedno ploden vir navdiha. Papež Pavel VI. je umetnike imenoval »preroki in pesniki«, ki naredijo vidno to, kar je nevidno«. Dejal jim je: »Če resnično iščemo Kristusa tam, kjer je, v nebesih, ga vidimo odsevati; najdemo ga, kako utripa v naši duši: transcendentni Bog je na neki način postal imanenten, postal je notranji prijatelj, duhovni učitelj«.

Skrivnost človeka najde luč v skrivnosti učlovečene Besede

Micol Forti je ob koncu dodala, da je umetnik, ki se odpre sakralni temi, »zavezan vsebini in se ne ustavlja zgolj pri estetskem užitku. Celo Picasso, ki je vedno govoril, da je daleč od Cerkve, se je soočil z versko temo in vedno aktualno temo križanja«. Kajti skrivnost človeka najde resnično luč samo v skrivnosti učlovečene Besede, kakor pravi pastoralna konstitucija Gaudium et Spes.