Kip Blaisa Pascala, kot ga je upodobil francoski kipar Augustine Pajou leta 1785. Nahaja se v Louvru v Parizu.

VATIKAN

Kard. Mendonça: Blaise Pascal, vzornik tudi za današnji čas

Letos mineva 400 let od rojstva francoskega matematika, filozofa in teologa Blaisa Pascala. Papež Frančišek je ob tej priložnosti napisal apostolsko pismo z naslovom Sublimitas et miseria hominis, ki ga je v ponedeljek, 19. junija, na tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavil prefekt Dikasterija za kulturo in vzgojo, kardinal José Tolentino de Mendonça.

Andreja Červek – Vatikan

Blaise Pascal se je rodil 19. junija 1623 v francoskem mestu Clermont-Ferrand. Kljub kratkemu življenju – umrl je leta 1662, star komaj 39 let – je v zahodni kulturi pustil viden pečat. Bil je neutruden iskalec resnice, genialen mislec, pozoren na materialne potrebe vseh, kristjan izjemne razumnosti, človek neizmerne in nemirne inteligence, kot ga v apostolskem pismu opiše papež Frančišek.

Pascalovo življenje je bilo posvečeno študiju matematike in uporabnih znanosti. Njemu dolgujemo rojstvo sodobne znanstvene metode in vrsto odkritij, na primer prvi sistem javnega prevoza in računski stroj pascaline, ki je predhodnik naših elektronskih kalkulatorjev. Ko je umrl, so v podlogi njegovega suknjiča našli pergament z zapisom, ki je znan kot Memorial Blaisa Pascala: »Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba. Ne filozofov in učenjakov ... Bog Jezusa Kristusa.«

»Ognjena noč«

Novembra leta 1654 se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in ostal »čudežno nepoškodovan«. Dogodek – ostal je znan kot »ognjena noč« – je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja, saj je študij matematike in fizike zamenjal za teološki študij in razmišljanje o veri. »Ta dogodek,« je dejal Mendonça, »je spremenil Pascalovo življenje in ga spodbudil, da se je z novo predanostjo posvetil molitvi, svojo krščansko vero postavil v absolutno središče svojega življenja in vse svoje moči posvetil poglobljenemu filozofsko-teološkemu razmišljanju o človeku in Bogu.«

Misli

Med najbolj znanimi Pascalovimi deli so Misli, ki so ostale nedokončane in izdane šele po njegovi smrti. Pravzaprav gre za Pascalove kratke zapise, med katerimi so nekateri postali skoraj pregovorni in splošno znani. Kot je zatrdil kardinal Mendonça, je Pascal »očaral in vplival tako na vernike kot nevernike«. Charles Péguy ga je označil za »največjega genija, kar jih je imela zemlja«, Friedrich Nietzsche pa za »najglobljega človeka moderne dobe«. »Le malo je mislecev in filozofov od 17. stoletja dalje, ki se ne bi soočili z njegovo antropologijo«. Pascalove Misli je pogosto citiral tudi papež Frančišek, ki ga kardinal imenuje »globok Pascalov občudovalec«. Z apostolskim pismom je sveti oče poudaril pomembnost njegovega življenja in dela, kot je to storil z apostolskimi pismi, posvečenimi tudi mnogim drugim osebnostim, ki so navdih za Cerkev v današnjem svetu, Frančišek Saleški, Dante Alighieri ali sveta Terezija iz Lisieuxa.

Pomembno je poudariti, da se papež Frančišek v apostolskem pismu Sublimitas et miseria hominis osredotoča na morda manj znane vidike tega velikega filozofa, kot so njegova karitativna naklonjenost do revnih in bolnih. »Pascalovo življenje je bilo prepredeno s praktičnimi dejanji karitativnosti in ljubezni do najšibkejših, bolnih in trpečih,« je pojasnil Mendonça. Ta njegova občutljivost je bila zagotovo povezana z osebnim doživljanjem bolečine in bolezni, kar lahko razberemo tudi iz njegove Molitve za dobro uporabo bolezni iz leta 1659.

»Ne bi me iskal, če me ne bi že našel«

Pred nesrečo s konjsko vprego je Pascal veroval v Boga, a v tisti noči je spoznal, da je greh simbol pomanjkanja želje po Gospodu. Iz te mistične izkušnje sta izhajala njegova pojma ponosa in ponižnosti, predvsem pa kategorija »srca«. Papež Frančišek v apostolskem pismu zapiše, da je Pascal tisto noč videl svojo »osamljeno in avtoreferencialno vest«. Posebej želi izpostaviti iskrenost Blaisa Pascala, ki je imel rad besedno zvezo »treba je biti iskren, resničen«. Kardinal Mendonça je še dejal, da je »ravno zaradi te iskrenosti Pascal še danes zgled za soočanje s kompleksnostjo sodobnega človeka, razpetega med znanstvenimi in teološkimi resnicami, ki v bistvu svoje narave, razsvetljene z vero, najde tisto gotovost, ki jo Pascal goreče zagovarja v svojem delu Misli: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.«

Razstavljena Pascalova dela iz Vatikanske apostolske knjižnice

V prostorih tiskovnega urada so med predstavitvijo papeževega apostolskega pisma razstavili nekatera Pascalova dela, ki jih hrani Vatikanska apostolska knjižnica. Sicer pa je francoski inštitut v Rimu (Institut Français – Centre Saint-Louis) v sodelovanju s francoskim veleposlaništvom pri Svetem sedežu 19. junija organiziral okroglo mizo z naslovom »Veličina človeške duše, 400 let Pascala«, na kateri je o tem »neutrudnem iskalcu resnice« spregovorila vrsta priznanih poznavalcev in strokovnjakov.