Fisichella ob izidu poslanice za svetovni dan revnih: Pred revnimi ni potrebe po retoriki

Andreja Červek – Vatikan

Msgr. Rino Fisichella je za Radio Vatikan – Vatican News spregovoril o poslanici papeža Frančiška za 7. svetovni dan revnih, ki bo potekal letos 19. novembra. Izpostavi pomembnost, da papež v poslanici, ki je izšla včeraj, 13. junija, vztraja pri vprašanju dela in zaposlitve ter opozarja na neodločnost političnih agend.

Jezus, ki se je na vsakega bolnika odzval s pogledom

Poslanica za svetovni dan revnih 2023 v ospredje postavlja Tobita, starozaveznega moža, o katerem redko govorimo. Sveti oče pa ga izbere, da bi poudaril, da pred revnim človekom ne moremo biti brezbrižni, ne moremo uporabljati retorike, ne pooblaščati drugih za karitativnost, ne se umikati v neke iluzije.

»Ne pozabimo, da nam papež daje to sporočilo v trenutku, ko se nahaja na bolniški postelji in torej z mnogimi drugimi revnimi deli trpljenje,« pove Fisichella. »Sporočilo, ki nam ga daje, je zelo aktualno, saj nam najprej pove, da gre za oporoko, ki jo oče pušča svojemu sinu. Imamo torej posredovanje pomembnih vsebin, ki jih ne smemo pozabiti. Med temi je pozornost do revnih, ki pa ni neka retorična pozornost. Gre za pozornost, ki se tiče vsake posamezne osebe, po zgledu Jezusa, ki se je na vsakega bolnika, ki se mi mu je približal, in torej na celotne množice, odzival s pogledom na njihove globoke potrebe. Pred revnimi, kot nam pravi papež, ni retorike. Revni niso statistično število, ampak so osebe, ki zlasti želijo našo bližino in občutek človeškosti.«

Dotakniti se globokega smisla življenja

Sveti oče v poslanici zapiše, da živimo v zgodovinskem trenutku, v katerem so utišani glasovi ljudi, ki živijo v revščini. Fisichella dodaja, da pa se preveč glasnosti namenja drugim vprašanjem, kot so finance, ekonomija in zabava.

»Tako se ob teh tematikah utiša tisto, kar je lahko nadležno, kar pretresa našo vest, kar nas tudi sili, da spremenimo življenje in upoštevamo bistvo človeških življenj. Po eni strani bi rekel, da nas papež ponovno spodbuja, naj se dotaknemo globokega smisla življenja. Ni naključje, da papež večkrat reče, da nas revni evangelizirajo. Ta izraz ne pomeni nič drugega kot to, da nas revni silijo videti in se dotakniti tega, kar je v življenju bistveno. Tega ni mogoče utišati, saj je v igri naš osebni obstoj.«

Kulturni pristop k preprečevanju revščine

Poslanica vsebuje tudi opozorilo, da je treba sprejeti resno in učinkovito politično in zakonodajno zavzemanje. V ospredje je postavljena okrožnica papeža Janeza XXIII. Pacem in Terris. Msgr. Fisichella pove, da se vladni in zakonodajni ukrepi velikokrat osredotočajo le na finančno in ekonomsko pomoč.

»To je prvi korak, ki je pomemben, saj je pomanjkanje, revščina pogojeno tudi s tem, da ljudje ne morejo priti do konca meseca, kot je to izrecno povedano v poslanici. Toda to je le en del. Drugi korak pa je bolj povezan s kulturno razsežnostjo, in sicer je treba, tudi s pomočjo zakonodaje, spremeniti miselnost, spremeniti odnos, ki je pogosto ravnodušen ali prezirljiv, kar nato vodi v marginalizacijo. To je kulturni pojav. Zato, preden se začnemo ukvarjati s finančnim zakonom, ki je namenjen zagotavljanju materialne pomoči – ki se bo nato končala, in to pogosto zelo hitro, saj je preveč pogojena –, pa ne pozabimo, da sta pomembna tudi vzgoja in izobraževanje, usposabljanje, ki mora potekati povsod: v šoli, v družini, tam, kjer se ljudje srečujejo, kjer rastejo skupaj. Menim, da lahko in moramo tudi na zakonodajni ravni poseči v to formacijo, ki vrača dostojanstvo vsaki osebi.«

Ob revnih odkriti svojo človečnost

Fisichella izpostavi, da se nam ni treba bati revnih. »Revne moramo potrebovati mi. Ob revnem človeku moramo odkriti, da nam pripada neka potreba, in sicer odkriti globoko človečnost, ki je pogosto pozabljena ali pa odrinjena v kot, kar nam več ne omogoča, da bi živeli življenje na globok, bistven in, rekel bi, tudi radosten in odgovoren način.«

Delavci niso nek dodatek, temveč gonilna sila države

Sveti oče v poslanici spregovori tudi o delu in z njim povezanimi problematikami, ki vplivajo na večanje števila revnih in ustvarjanje novih oblik revščine. Po Fisichellovih besedah to vprašanje nima zadostne pomembnosti v političnih agendah.

»Zadovoljen sem, da je papež želel vztrajati prav pri tej kategoriji, saj je v svetu dela še vedno preveč nejasnosti in bojazljivosti. Samo pomislite na primere smrti na delovnem mestu, do česar prihaja po vsem svetu, in to zaradi pomanjkljivih varnostnih ukrepov ali njihovega neupoštevanja, žrtve pa so seveda najbolj nedolžne osebe. S tem opominom papež ne stori nič drugega, kot da nas ponovno spodbudi, da se ozremo na tiste šibkejše kategorije, brez katerih ne bi bil mogoč način življenja in družbe, kot ga imamo. Delavci in svet dela, niso nek dodatek, temveč gonilna sila države. To je treba upoštevati, saj nas to vodi k ponovnemu razmisleku o družbeni odgovornosti, za katero se zdi, da je je vedno manj, in sicer zaradi uveljavljanja tistih individualnih pravic, ki vodijo v brezbrižnost v zvezi z družbeno odgovornostjo.«