Dikasterij za medverski dialog: Kristjani in muslimani – pospeševalci ljubezni in prijateljstva

Andreja Červek – Vatikan

Mesec ramazan je pomemben za muslimane, pa tudi za njihove prijatelje, sosede in vernike drugih verstev, še posebej kristjane. »Krepijo se že obstoječa prijateljstva in oblikujejo nova, odpira se pot za skupno bivanje, ki je mirnejše, usklajeno in veselo. To namreč ustreza božanski volji za naše skupnosti ter za vse člane in skupnosti ene človeške družine,« se začne sporočilo, ki sta ga podpisala prefekt dikasterija kardinal Miguel Ángel Ayuso Guixot in tajnik Indunil Kodithuwakku Janakaratne Kankanamalage.

Krepiti ljubezen in prijateljstvo

Izpostavljeno je, da se mirno in prijateljsko sobivanje danes nahaja pred mnogimi izzivi in grožnjami, kot so ekstremizem, radikalizem, polemike, spori in versko motivirano nasilje. Grožnje spodbuja kultura sovraštva. Zato moramo najti načine, kako se takšni kulturi zoperstaviti in jo premagati ter namesto tega »krepiti ljubezen in prijateljstvo, zlasti med muslimani in kristjani, na podlagi vezi, ki nas povezujejo«. In to je tudi povod za podelitev razmišljanj o tej tematiki, kot pojasnita prefekt in tajnik dikasterija.

»Vse to izhaja iz našega odnosa drug do drugega, zlasti kadar so med nami verske, etnične, kulturne, jezikovne ali politične razlike. Razlike se lahko dojemajo kot grožnja, vendar ima vsakdo pravico do svoje posebne identitete z različnimi sestavinami, ne da bi pri tem zanemaril ali pozabil, kar nam je skupno,« pri čemer je navedena koncilska Izjava o odnosu Cerkve do nekrščanskih verstev Nostra aetate: »Različna ljudstva namreč prestavljajo eno skupnost. Imajo en sam izvor. Ker je Bog poskrbel, da se je ves človeški rod naselil po vsem obličju zemlje, imajo tudi en končni cilj – Boga. Njegova previdnost, pričevanja o dobroti in načrt odrešenja se raztezajo na vse, dokler izvoljeni ne bodo zbrani v svetem mestu, ki ga bo razsvetlila Božja slava in kjer bodo ljudstva hodila v njegovi luči« (Nostra aetate, 28. oktober 1965, 1).

Družbena omrežja kot sredstva sovraštva

Negativne drže in obnašanja do tistih, ki so drugačni od nas, so žal številni: sumničavost, strah, tekmovalnost, diskriminacija, izključevanje, preganjanje, polemike, žalitve in obrekovanje ... Kot primer so navedena družbena omrežja, ki se iz sredstev komunikacije in prijateljstva lahko spremenijo v sredstva sovraštva in boja.

V papeževi okrožnici Fratelli tutti piše: »Medtem ko se brani lastno porabniško in udobno osamo, se ljudje prepuščajo stalni in obsedeni povezanosti. To spodbuja nenavadne oblike napadalnosti, popadljivosti, trpinčenja, žalitev, besednih napadov, ki drugega uničijo, z nebrzdanostjo, ki ne bi smela obstajati pri telesnem stiku, saj bi se vsi med seboj uničili. Družbena napadalnost ima v prenosnikih in računalnikih širitveni prostor, ki mu ni para« (Fratelli Tutti, 3. oktober 2020, 44).

Zdrava vzgoja prihodnjih generacij

Nasprotje tem negativnim vedenjem pa so spoštovanje, prijaznost, ljubezen, prijateljstvo, medsebojna skrb, odpuščanje, sodelovanje za skupno dobro, pomoč vsem, ki so v kakršni koli stiski, in skrb za okolje, da bo naš skupni dom varen in prijeten kraj za skupno življenje v miru in veselju. Izpostavljeno je, da pa se ne moremo zoperstaviti kulturi sovraštva in pospeševati kulturo ljubezni in prijateljstva brez »zdrave vzgoje prihodnjih generacij na vseh področjih, kjer se oblikujejo: v družini, šoli, verskih ustanovah in družbenih omrežjih«. »Svet, v katerem vladajo pravičnost, mir, bratstvo in blaginja, je všeč Vsemogočnemu in prinaša veselje, kar spodbuja našo iskreno in skupno prizadevanje,« še piše v sporočilu.