Nadškof Gallagher: Vojna v Ukrajini je strašna, Cerkev sanje o miru ohranja žive
Svitlana Dukhovych – Vatikan
Leto dni po ruski invaziji na Ukrajino nadškof Paul Richard Gallagher, tajnik za odnose z državami, vatikanskim medijem pripoveduje o diplomatski dejavnosti Svetega sedeža, da bi prispeval h končanju te strašne vojne. Pravi, da to dejavnost spodbuja »pobuda svetega očeta« z njegovimi nenehnimi »pozivi k miru v Ukrajini«. Prizadevamo si, da ne bi pozabili »grozovitosti, krutosti te vojne«, pravi nadškof, in smo odprti za upanje »na morebitna pogajanja«, ki bi pripeljala do miru. Spominja se svojega obiska v Ukrajini preteklega maja in pravi, da je bil »globoko spremenjen«, ter pojasni, da bivanje apostolskega nuncija v Kijevu kljub vojni pomeni, da želijo deliti trpljenje ukrajinskega ljudstva. Gre za odločitev, ki je del narave diplomacije Svetega sedeža.
Ekscelenca, pred enim letom se je 24. februarja začel zelo obsežen napad Ruske federacije na Ukrajino. Ni videti, da se bo vojna ustavila. Na katerih področjih se giblje diplomacija Svetega sedeža, da bi prispevala h končanju te vojne in k vzpostavitvi miru?
Diplomacijo Svetega sedeža vodi in spodbuja predvsem pobuda svetega očeta. On se v svojih molitvah in nagovorih, tako ob splošnih avdiencah kot ob marijanski molitvi Angel Gospodov vsako nedeljo, vrača k pozivom za mir v Ukrajini. Mi mu sledimo. Vedno skušamo ohranjati zavest, tako kot to počno mnogi drugi, ohranjati zavest o grozovitosti in krutosti te vojne, ki se nadaljuje za ceno tolikih žrtev, tolikih mrtvih, tolikih ranjenih, razkropljenih družin. To skušamo storiti, pri čemer vedno ohranjamo določeno razpoložljivost do akterjev za morebitna pogajanja, ki bi morala končati to strašno vojno. Mislim, da je to naša vloga. Medtem ko je za Ukrajino in za mnoge druge težko govoriti o dialogu in miru, o spravi, je to nekaj, kar Cerkev, Sveti sedež in sveti oče lahko storijo in morajo storiti, in to je temeljnega pomena: ohranjati sanje o miru. V tem času trpljenja razumemo težave mnogih, da bi na tak način mislili na mir, vendar pa nekdo to mora storiti, kajti na koncu se bo ta strašna vojna končala in upamo, da se bo zgodilo kmalu.
Zaradi katerih vidikov je s stališča diplomatske dejavnosti Svetega sedeža ta vojna posebna v primerjavi z drugimi vojnami?
Najprej moramo reči, da je ta vojna v Evropi. Po izkušnji druge svetovne vojne smo Evropejci mislili, da vojne ne bo nikoli več, sedaj pa vidimo resničnost. To je pomembno. Potem je to vojna med dvema državama, ki delita dolgo zgodovino, veliko kulturnih vidikov, nič manj pa tudi versko razsežnost. Zaradi vsega tega je ta vojna posebno problematična. Vse vojne so strašne, vendar nas ta vojna postavlja pred položaj, ki je zelo težak za vse nas, saj kljub priznavanju resnosti ruskih dejanj, vidimo, da je Rusija zelo pomembna država, država z dolgo zgodovino, in na koncu moramo obnoviti mir, odnos s to Rusijo v prihodnosti. In to še posebej otežuje odvijanje vojne.
Maja lani ste obiskali Ukrajino; kakšen pomen je imel za vas ta obisk?
To je imelo name zelo globok vpliv. Ko greš in se dotakneš trpljenja nekega ljudstva, ko vidiš, kot sem jaz videl v Buči in v drugih vaseh, dejstva, resničnost vojne, trpljenje ljudi, to ne more ostati brez zelo globokega vpliva. Ko se dotakneš ran tega ljudstva, te to spremeni za vedno, to ni teorija, ni novica pri dnevniku, to je resnica, trpljenje nekega ljudstva. Tako se je zgodilo meni. Izkušnja, da sem bil tam, me je globoko spremenila. Videti trpljenje, videti tudi pogum ljudstva in tudi zapletenost položaja.
Ekscelenca, od prvega dneva vojne je bil apostolski nuncij v Ukrajini, nadškof Visvaldas Kulbokas, eden od treh diplomatov, ki so ostali in delajo v Kijevu. Kako je bila sprejeta ta odločitev in kakšen pomen je za Sveti sedež imelo dejstvo, da je on, nuncij, ostal tam?
Dejansko ni bila nikoli sprejeta odločitev, bilo je nekaj spontanega. Vsi smo zelo ponosni na msgr. Visvaldasa, ki skupaj s svojimi sodelavci to poslanstvo opravlja z velikim pogumom, z veliko odločnostjo. To je del tradicije naše diplomacije. Pomislite tudi na kardinala Zenarija v Damasku, v Siriji. Tudi on je ostal tam, sedaj je že več kot deset let, mislim, da skoraj dvanajst let kljub tej vojni v Siriji. To je del naše tradicije, kajti naše prizadevanje ni – recimo – politično prizadevanje v čisto diplomatskem smislu, ampak je prizadevanje za neko ljudstvo, za neko Cerkev. In so bili tudi kdaj nunciji z zgodovinskega vidika izgnani, na primer med drugo svetovno vojno in tudi še bolj nedavno, pa tega ne počnemo prostovoljno, je nekaj, kar se zgodi. Lahko rečemo, da je ideja o ostajanju in delitvi trpljenja nekega ljudstva del naše diplomacije. Papež noče nalagati žrtev in trpljenja ljudem, hoče pa, da se ta solidarni duh, njegova osebna bližina pokažeta po njegovih predstavnikih.
Na kakšen način se po vašem mnenju lahko ukrajinsko ljudstvo poteguje za mir spričo agresije, ki se nadaljuje, za mir, za katerega papež Frančišek ne neha prositi?
Ne dvomim, da vsi Ukrajinci sanjajo o miru, to je normalno. Ko družinski očetje in matere gledajo svoje otroke, upajo, da bodo lahko rasli v mirni državi. Kljub trpljenju, kljub težavam, kljub tako očitno bolečim odnosom v tem trenutku z Rusijo in z Rusi, morajo ohraniti te sanje. Vendar morajo tudi oni ohraniti, morda tudi ob spominu na leta svobode, leta miru, ki jih je živela ta država po svoji samostojnosti in gledati proti prihodnosti z določenim optimizmom in že razmišljati o obnovi države. V državi bo treba marsikaj ponovno zgraditi in pomiriti.
Hvala, Ekscelenca.
Hvala vam!
