Mineva dvajset let od smrti vietnamskega kardinala Van Thuana
Andreja Červek – Vatikan
Kardinalu Van Thuan so bile leta 2017 priznane junaške kreposti, do beatifikacije pa mu manjka priznanje čudeža na njegovo priprošnjo. Trinajst let je preživel v zaporu v Vietnamu. Tudi s križa in sredi zaporniške samote je znal vedno posredovati upanje, saj se je zavedal, da ga je tudi tam Gospod klical biti priča vere.
Kardinal Re se je med homilijo spomnil Van Thuanovih besed: »Božji načrti so skrivnostni, a vedno jih navdihuje ljubezen.« Svete maše so se udeležili mnogi verniki vietnamske skupnosti v Rimu, posvečene osebe in drugi verniki, ki jim je lik kardinala Van Thuanana na različne načine blizu. Že dan prej, 15. septembra, je potekala konferenca o njegovem življenju, svetosti in poslanstvu, med katero ga je kardinal Michael Czerny, prefekt Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, opisal kot »pričevalca krotkosti«.
Ločiti Boga od Božjih del
Kardinal Re je z zbranimi pri maši podelil svoje spomine na Van Thuana, ki ga je bolnega šel obiskat v bolnišnico. »Vedno je bil zelo miren,« je dejal. »Najprej mi je govoril o svojih načrtih za prihodnost, kot je na primer Kompendij o družbenem nauku Cerkve, počasi pa je začel spreminjati teme. Z velikim mirom je sprejel svoj konec, saj je smrt zanj pomenila vstop v veliko Božjo ljubezen.« Prebral je tudi nekaj misli iz Van Thuanove knjige Pričevalci upanja. Ko je bil v samici zapora, ga je kot mladega škofa bremenila misel, da je moral zapustiti svoje pastoralno delo in škofijo. Neke noči je slišal glas, ki mu je govoril: »Zakaj se tako mučiš? Ločiti moraš Boga od Božjih del. Vse, kar bi rad počel, so Božja dela, ne Bog. Zaupaj Vanj, saj bo drugim dal narediti te iste stvari bolje od tebe. Ti si izbral Boga, ne njegovih del.« Tako je vanj prišel novi mir in začutil je moč, ki mu je napolnila srce, saj je razumel, da je temelj krščanskega življenja izročitev Bogu.
Junaško sprejemanje poklicanosti
Van Thuan je bil leta 1975 imenovan za nadškofa koadjutorja v Hošiminhu v Vietnamu. Komunistična oblast je njegovo imenovanje označila za zaroto Vatikana in imperialistov proti komunističnemu režimu, kot je to sam zapisal v knjigi »Pet hlebov in dve ribi«. Čez tri mesece so ga aretirali. V zaporu je preživel trinajst let (od 1975 do 1988), od teh kar devet v samici. V zaporu si je ob pomoči paznikov naredil križ, ki ga je nosil okoli vratu vse do svoje smrti. Zanj je predstavljal simbol prijateljstva, ki se je oblikovalo med njimi.
Na prostost je bil izpuščen novembra 1988. Leta 1998 je bil imenovan za predsednika Papeškega sveta za pravičnost in mir. Kardinal je postal leta 2001. Umrl je v Rimu, 16. septembra 2002, star 74 let. Janez Pavel II. je takrat o njem zapisal: »Pušča neizbrisen spomin na življenje, ki ga je posvetil doslednemu in junaškemu sprejemanju svoje poklicanosti.«
