Varnost je lahko samo »skupaj z drugimi«, ne »proti drugim«

Andrea Tornielli

V globaliziranem svetu nima smisla razmišljati o varnosti »proti drugim«, saj je možna samo varnost »z drugimi«, zatrjuje profesor Mario Primicerio, matematik in firenški župan v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je znanega firenškega župana in italijanskega politika Giorgia La Piro spremljal v Hanoj na srečanje s Ho Ši Minhom, ko se je vietnamska vojna že začela. Komentiral je pozive papeža Frančiška in spregovoril o pogajalskih rešitvah za konflikt v Ukrajini, ki se je začel z ruskim napadom.

Med molitvijo Angelovo češčenje v nedeljo, 17. julija, je papež dejal: »Prosim in upam, da se vsi mednarodni akterji zares zavzamejo za nadaljevanje pogajanj, ne pa za ohranjanje nesmiselnosti vojne.« Zakaj so pogajanja tako težka?

V bistvu zato, ker – kot je dejal papež ob isti priložnosti – "vojna ubije resnico in dialog" ter pusti pri življenju le iluzijo, da bo z vojaškimi sredstvi mogoče rešiti mednarodne spore. V bistvu pa se je treba zavedati, da je zlasti v primeru konflikta v Ukrajini nemogoča rešitev z enim zmagovalcem in enim poražencem. Po drugi strani pa bi bila zmaga Rusije, ki bi pomenila poraz mednarodne zakonitosti, nesprejemljiva, prav tako pa tudi njen poraz, ki bi povzročil nestabilno revanšistično situacijo z nepredvidljivimi posledicami. Edina rešitev so torej pogajanja, ki se začnejo s takojšnjo in brezpogojno prekinitvijo ognja pod mednarodnim nadzorom, s čimer bi se končala vojna grozodejstva: "vim fieri veto" (prepovedana uporaba nasilja, op. prev.), kot pravi interdictum rimskega pravnika Gaja, ki ga je pogosto citiral Giorgio La Pira.

Mnoga verodostojna mnenja trdijo, da se ni mogoče začeti pogovarjati o miru, če Rusija tega noče storiti, preden ne zavzame del ukrajinskega ozemlja, in če Ukrajina tega noče storiti, dokler ruska vojska zaseda ukrajinsko ozemlje. Stališča, ki se zdijo nezdružljiva.

Toda naloga politike – in v tem primeru diplomacije – je ravno v tem, da omogoči želeno in tako išče možne točke srečanja, kjer bi se vsaka od sprtih strani odpovedala delu svojih prvotnih zahtev, hkrati pa bi se lahko svojemu javnemu mnenju predstavila kot bistvena zmagovalka spora.

Kakšna je in kakšna bi po vašem mnenju morala biti vloga diplomacije, zlasti evropske diplomacije v tem času?

Menim, da se mora posredniška diplomacija izogibati apriorističnemu zavzemanju za stališče enega od obeh nasprotnikov do konca; obvarovati se je treba skušnjave, da bi ta konflikt obravnavali kot "sveto vojno" proti "imperiju zla" reaganskega spomina. To pa ne sme pomeniti, da moramo pristati na sodbo o enakosti med dvema stranema. To, kar lahko imenujemo "politični pacifizem", mora realno izhajati iz sedanjega položaja, a mora dopuščati perspektivo, da se ta položaj preseže.

Katere pogajalske predloge vidite kot možne, da bi se doseglo premirje in nato  vzpostavilo trajen mir?

Konkretna situacija, pa če nam je všeč ali ne, nam kaže, da smo se vrnili desetletja nazaj k politiki kontrapozicije in politiki moči. Rusija nostalgično sledi svoji nekdanji vlogi velike mednarodne sile in sumničavo gleda na vsako grožnjo svojim vzhodnim mejam. V teh razmerah je smiselno predlagati nekakšnen "nevtralni pas", ki bi se raztezal od Baltskega do Črnega morja. In se sklicevati na temeljna načela Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki temeljijo na ozemeljski celovitosti držav članic in istočasno zagotavljajo obsežno avtonomijo ozemelj, na katerih živijo etnične manjšine. Zato menim, da je širitev Nata vsaj v tem trenutku neprimerna, in predlagam, da se razmisli o moratoriju glede prošenj za članstvo Švedske in Finske.

Ali je bilo po vašem mnenju storjeno vse, kar je bilo mogoče, da bi preprečili to vojno, preden je izbruhnila, in jo nato ustavili, ko je izbruhnila?

Ne morem reči, ali se je bilo mogoče izogniti izbruhu konflikta. Vendar pa se zdi, da je v Rusiji in Združenih državah Amerike prevladala nekakšna "nostalgija po zgodovinskih ograjah" v upanju, da se bo "napenjanje mišic" obrestovalo v smislu notranjega soglasja. Na žalost je bila Evropa pri vsem tem izrazito odsotna. Ker ni bila zmožna oblikovati in izraziti zunanje politike, je pokazala, da je še vedno ujeta v Evropo golističnih domovin in da ni sposobna postati Evropa narodov. In povejmo, da bi ravno v tem tragičnem trenutku vdora v Ukrajino lahko – in morda še vedno lahko – odigrala odločilno vlogo. Vsekakor je Evropa tista, ki plačuje najvišjo ceno za to vojno. Ali gibanje tečaja evro-dolar v zadnjih štirih mesecih kaj pomeni?

Papež Frančišek je v nedeljo, 3. julija, med molitvijo Angelovega češčenja pozval k miru, ki ne bo več "temeljil na ravnotežju orožja in medsebojnem strahu". Kakšna prihodnost nas čaka po tem spopadu v osrčju Evrope?

Odzvati se je treba na skušnjavo, da bi verjeli v neizogibnost vojne in se navadili na njene grozote. V globaliziranem svetu je nesmiselno razmišljati o varnosti "proti drugim", saj je mogoča le varnost "z drugimi". Ne bo nas rešila avtarkična samozadostnost, ampak le zavedanje o soodvisnosti v skupni usodi. Morda se zdijo kot utopične sanje, toda – kot je govoril La Pira in kot nas vsak dan uči papež Frančišek – zgodovina se bo na koncu vdala pred utopijo.

(Vatikanski mediji objavljajo razmišljanja o besedah papeža Frančiška o vojni v Ukrajini in možnih rešitvah za pogajanja. Intervjuvanci izražajo svoja mnenja, ki jih ni mogoče pripisati Svetemu sedežu.)