Znanih je trinajst zavetnikov SDM v Lizboni
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V sporočilu za javnost, v katerem so predstavljeni omenjeni svetniki in blaženi, se je kardinal Clemente najprej zaustavil ob Devici Mariji, »mladi ženi, ki je sprejela, da je postala mati učlovečenega Božjega Sina. Ona je vstala in v naglici odšla v pogorje, da bi srečala svojo sestrično Elizabeto in ji prinesla Jezusa, ki ga je spočela. Tako uči mlade vseh časov in krajev, naj prinašajo drugim Jezusa, ki ga pričakujejo, danes tako kakor takrat.«
Zavetnik je tudi sveti Janez Pavel II., kateremu gre zasluga za pobudo Svetovnih dnevov mladih, na katerih se je zbralo na milijone udeležencev s petih celin.
Vsi sveti zavetniki tokratnega srečanja so se posvečali služenju mladim; na poseben način sv. Janez Bosko, ki ga je sveti Janez Pavel II. razglasil za »očeta in učitelja mladih.« Vzgojiteljem je predlagal njegov »preventivni sistem«, ki ima trajno veljavo: »Bodite z mladimi, izogibajte se grehu, z razumom, vero in prijaznostjo. Postanite svetniki, vzgojitelji svetnikov. Naj naši mladi čutijo, da so ljubljeni.«
Lizbonski patriarh je nadalje zapisal, da v pripravi na Svetovni dan mladih računajo tudi na varstvo sv. Vincencija, diakona in mučenca iz 4. stoletja, ki bo kot zavetnik škofije vse sprejel in okrepil s svojo karitativnostjo in evangeljskim pričevanjem.
Srečanje, ki bo potekalo prihodnje leto na Portugalskem, bodo po besedah kardinala Clementa z nebes podpirali tudi trije svetniki, ki so iz Lizbone odšli, da bi po svetu oznanjali Kristusa. Eden izmed njih je sveti Anton, rojen okoli leta 1190, ki je že kot frančiškan odšel najprej v Maroko, takoj zatem pa v Italijo, nato pa na jug Francije in ponovno v Italijo. Mnoge ljudi je spreobrnil k evangeliju, ki ga je živel in oznanjal. Umrl je v Padovi leta 1231 in bil že eno leto zatem kanoniziran, saj je bila tako močna gotovost o njegovi svetosti. Papež Leon XIII. ga je poimenoval »svetnik vsega sveta«.
Nekaj stoletij kasneje se je v Lizboni rodil sv. Bartolomej de Martyribus, dominikanec in nadškof Brage. Odšel je v Trident, kjer je sodeloval v zadnji fazi (1562-63) koncila, ki je reformiral Cerkev in Pastirje približal ovcam, kot to predvideva evangelij in pri čemer vztraja tudi papež Frančišek.
Tretji lizbonski svetnik, ki bo spremljal mlade v pripravi na srečanje, pa je sv. Janez de Britto, jezuit, ki je v 17. stoletju odšel kot misijonar v Indijo. Neutrudno je oznanjeval Kristusa ter se na svojih zahtevnih potovanjih oblačil in govoril tako, da je lahko dosegel vse skupine in razrede. Leta 1693 je umrl mučeniške smrti v kraju Oriur na jugovzhodu Indije.
Trije blaženi iz Lizbone
Trije izmed blaženih, ki so tokratni zavetniki SDM, prihajajo iz Lizbone. Prva je blažena Ivana Portugalska, hči kralja Alfonza V. Lahko bi postala kraljica v več evropskih kraljestvih, vendar je pri devetnajstih letih izbrala kontemplativno življenje in postala dominikanska redovnica. Umrla je leta 1490 v Aveiru. Kot je zapisal lizbonski patriarh kardinal Clemente, jo imenujejo tudi sveta Princesa Ivana in je zgled mladim, da bi naredili radikalne izbire.
Drugi blaženi iz Lizbone je Janez Fernandes. Bil je eden izmed štiridesetih jezuitov, ki so umrli mučeniške smrti v bližini Kanarskih otokov, medtem ko so leta 1570 odhajali kot misijonarji v Brazilijo.
Tudi Marija Klara Deteta Jezusa se je rodila v okolici prestolnice v plemiški družini. Postala je sirota, zato se je kmalu odločila, da bo postala »mati« pozabljenih. V času, ko je bilo uradno prepovedano ustanavljati redovne skupnosti, ki so se posvečale temu poslanstvu, je njej to uspelo. Nastala je kongregacija bolnišniških frančiškank Brezmadežnega spočetja. Vse do smrti leta 1899 je na nasprotovanja odgovarjala z naslednjimi besedami: »Kjer je potrebno storiti dobro, naj se stori.«
Poleg teh treh mladih Lizbončanov, ki so Kristusa želeli ponesti drugim, je kardinal spomnil še na štiri blažene iz drugih evropskih držav, ki so umrli v preteklem stoletju. 24-letni blaženi Peter Jurij Frassati iz Torina je vse do svoje smrti leta 1925 druge navdihoval z zanj značilno »dinamičnostjo, veseljem in ljubeznijo«. Na ta način je živel po evangeliju, ko je hodil v hribe, pa tudi ko je služil ubogim. Janez Pavel II. ga je imenoval »človek osmih blagrov«.
Blaženi Marcel Callo se je rodil v francoskem mestu Rennes in je umrl leta 1945 v koncentracijskem taborišču Mauthausen v Nemčiji. Bil je skavt in član Kaotliške delavske mladine. Ko je bil star 22 let, je bil poslan na prisilno delo v Nemčijo, vendar je bil ob odhodu od doma odločen, da bo svoje poslanstvo nadaljeval tudi v težkih pogojih.
Zadnja dva blažena pa sta zgled soočanja z boleznijo. Le-ta je imobilizirala njuno telo, ne pa tudi srca. Blažena Klara Badano, italijanska najstnica iz gibanja fokolarov, je pri šestnajstih letih zbolela za kostnim rakom in je kljub temu ves čas izžarevala svetlobo in veselje. Umrla je dve leti zatem, leta 1990.
Leto kasneje se je rodil blaženi Karel Acutis, ki je v starosti 15 let umrl za posledicami levkemije. Gojil je veliko pobožnost do Marije in evharistije, ki jo je s pomočjo računalnika in interneta lahko širil tudi v času bolezni. Svoje trpljenje je daroval Gospodu za papeža in za Cerkev.
»Zavetniki svetovnega dneva mladih v Lizboni 2023 so vsak v svojem času pokazali, da Kristusovo življenje napolnjuje in rešuje mlade v vseh obdobjih. Na njih računamo, z njimi se podajamo na pot,« je še zapisal kardinal Clemente.
Novost: vsaka škofija je izbrala zavetnika
Ena izmed letošnjih novosti je ta, da je tudi vsaka izmed škofij izbrala svojega zavetnika, ki bodo z zgledom in varstvom na poseben način spremljali pot priprave na srečanje.
Dosedanji Svetovni dnevi mladih
Svetovni dan mladih je prvič na pobudo papeža Janeza Pavla II. potekal leta 1986 v Rimu. Kasneje so ta odmevni dogodek gostila naslednja mesta: Buenos Aires (1987), Santiago de Compostela (1989), Čenstohova (1991), Denver (1993), Manila (1995), Pariz (1997), Rim (2000), Toronto (2002), Köln (2005), Sydney (2008), Madrid (2011), Rio de Janeiro (2013), Krakov (2016) in Panama (2019).
